rojen sem bil v katoliško družino. če bi še danes nadaljeval z verovanjem v institucionalizirano religijo, bi se morda poslužil nekakšne smeri gnosticizma, ki je še posebej znana kot prva najbolj preganjana smer v zgodnjem krščanstvu. gnostiki so bili predvsem filozofi, ki so na delovanje kristusa in njegovih spremljevalcev gledali najprej z znanstvenega, šele nato z religioznega zornega kota. njihova percepcija je bila morda edina kredibilna v časih, ko so bila številna ljudstva zapostavljana s strani cesarskih rimljanov in so se razni bolj ali manj lažni preroki rojevali zasužnjenim narodom. kristus je bil, zame, le nekakšen hipi. bil je izjemen filozof in eden izmed prvi avantgardističnih umetnikov. njegove besede o ognju, ki so še najbolj razvidne iz tomaževega evangelija v obliki zvitkov, najdenih v puščavi nag hamadi pri mrtvem morju, so dokaz teh, le njemu logičnih, nejasnosti. uradna katoliška cerkev je zvitke napadla, saj v prvi vrsti zanikajo vsakršno institucionaliziranost religije, kar prav danes odlikuje enega izmed največjih veleposestnikov na svetu - rimokatoliško cerkev. tomaž je zapisal, da je kristus rekel, da njegovo kraljestvo ni sestavljeno iz kamna in lesa. je živi ogenj. najdemo ga povsod. pod kamnom, pod lesom, zato mu ni potrebno postavljati templjev, da bi stopili v stik z njim. čeprav je tudi ta ideja o živem ognju bolj neka izmed prvih blodenj zafilozofiranega in avantgardističnega ter progresivnega bradatega dolgolasca emanuela, se mi zdi mnogo bolj smiselna od kopičenja vatikanskega zlata in zemlje.
glede institucionalizacije religije sem torej podobnega mnenja kot ana25 (na kurac mi gredo polni grobovi cvetja in sveč, zlati oltarji, arhitekturno izživljanje, cerkvica na vsakem večjem slovenskem hribu, ipd), čeprav v energijo, ki jo zagovarjata z vixi, težko verjamem. sem moški, tukaj pa gre za tipičen izidin oziroma ženski pogled. glede tega sem bolj empiričen ter energijo pripisujem osnovnim biokemičnim procesom, ki se odvijajo v človeku. tako je že naprimer ljubezen en takih procesov, ki spolno privlačnost med ljubimcema (ob sodelovanju družbe, v kateri je ljubezen cenjena kot največje čustvo za nadaljevanje le-te (po ankhu)) le še potencira. človek je sestavljen iz dveh delov. prvi je materija, ki jo preprosto poimenujemo telo. drugi je um, torej možgani. duša, čustva, duh, energija; vsemu, kar ezoteriki želijo prikazati kot nekakšno verovanje, sam označujem kot del miselnih procesov, ki se odvijajo v različnih nivojih človekove zavesti. zato na prvem mestu, ko gre za definicijo delovanja človeka, verujem v medicino kot vedo človeškega telesa in psihologijo kot vedo človeškega uma. prva je tipično naravoslovna in ekzaktna, druga pa družboslovna, stohastična, nedoločljiva.
če bi že veroval v neko filozofijo oziroma nekaj nedokazljivega, bi posegel po simbolu (večnega) življenja. najstarejše znamenje križa na svetu - ankh predstavlja zalivanje zibeli življenja s tekočino življenja ter je največji čudež in užitek človeka. klasičnemu moškemu je predvsem v užitek, ženski v čudež, kajti v trenutku, ko moški zlije svoje seme v maternico, se njegov užitek (največji je prav takrat, ko spusti v žensko in medtem opazuje lepoto njenega obraza in telesa) prelevi v čudež (spočetje otroka). vendar pri tem glavno vlogo igrajo ženske. so nosilke tega čudeža, ki mu pravimo novo življenje. tako je tudi v simbolu pentlja, ki simbolizira ženski organ, maternico, na vrhu (ženske imajo pri nadaljevanju življenja glavno vlogo), spodaj se znak nadaljuje v falus, kajti ta se v trenutku oploditve drži materničnega vratu. ankh je tudi prehod bitja, ki mu ljudje pravijo ljubezen, v bitje, ki mu pravimo fetus, otrok, kajti ženska, ki ne želi moškega, ne bo pustila, da bi v njeno zibel zlil svojo tekočino, in končno tudi moški, ki ga ženska ne privlači, ne bo izbral nje, da bi med orgazmom (ankhom) užival v opazovanju njenega obraza, ki bi ga zapustila otrokom. pentljasti križ pa ni zgolj simbol življenja, ampak tudi simbol večnega življenja. tudi to simboliko si rad razlagam na svoj način in jo povezujem z znanostjo. v reinkarnacijo ne verjamem in vendar razmišljam, da po ankhu lahko živimo večno, če se nadaljujemo skozi lastne otroke. ker ob naši smrti zataji zavest, našo telesno energijo pa porabijo predvsem mušje ličinke in črvi, je prav genska struktura tista, ki zagotavlja večno ohranjanje našega mesa. džingiskan, oče največ sodobnim potomcem, ima največ možnosti, da bo živel skoraj večno, do izumrtja človeka.
morda mi boste ženske oporekale le toliko, da boste trdile, da je tudi to energija, nekakšno zagotovilo narave, da se ljubimo in s tem ustvarjamo novo življenje, vendar ne pozabite, da tudi ankh ni ne verovanje, ne oblika energije, ampak znanstveno, evolucijsko dejstvo, zaradi katerega smo se ljudje kot homo sapiensi obdržali celo skozi ledeno dobo in namnožili (ne zgolj zaradi moške tendence po poligamnem pršenju semena na eni in večne ženske naivnosti, ko gre za vstopanja v seksualna razmerja, na drugi strani).
=D> 
).
