Kompleksi v otroških letih

Bleda koža je ful lepa,sploh,če ima potem punca še temnejše lase in je tak "Sneguljčica" tip

 

Jaz imam tudi zelo svetlo kožo in sem  zadovoljna z njo,le občutljiva je zelo in na soncu ne smem biti.

Lase imam pa take...temnejše..samo ena bolj hecna barva(temno-pepelnato blond rjavkasta...kaj vem)...no,pa saj so v redu.

Tudi jaz nisem bila brez kompleksov...moj največji kompleks v OŠ so bili lasje...ko sem bila še majhna (4 leta) sem imela dolge lase in kodre, potem so se mi začele ravnati in ko so mi kodre odstrigli sem imela popolnoma ravne in svilene. V 2.r. OŠ pa sem se postrigla na kratko in takrat so se mi kar spet začele kravžljati in gostiti! In sem bila v 4. razredu taka kot tofsi! Saj so me tudi zafrkavali da imam pragozd na glavi, pa da imam globus itd. itd. Ni jim zmanjkalo idej. Potem sem pa v 5.r. začela spet puščati dolge. Prehod je bil težak ker mi je vse kar štrlelo in tudi ko so bile daljše se niso hotele "obesit"!! V srednji šoli so se pa spet začele spreminjati in so postajale vedno bolj težke in posledično bolj ravne, na koncu pa so bile še skravžljane. Odkar sem na faksu pa opažam da imam še bolj ravne in da jih je za malenkost manj čeprav imam še vedno ful goste in so mi sedaj ful všeč pa dosti ljudi me pohvali. Prej sem se pa ful sekirala!

 

Poleg las sem se sekirala tudi zaradi dlak. Po nogah sem imela namreč bolj tanke dlake in če sem si jih populila so se mi začele vraščati in pol so bile noge čist pikčaste. Problem sem reševala s šivanko in pinceto. Ampak mi je šlo ful časa. Potem sem šla pa na laser pred kakimi 6 leti in danes imam res ful mal dela z dlakami. Na nogah in bikiniju mi jih je od laserja ostalo res še malo, pod pazduho jih pa brijem in nimam težav.

 

Pa sekirala sem se zaradi noge, ker sem imela in imam še vedno 39, bolj 40 št. Danes pa mi je to čist v redu, bi sicer imela 38 ampak se ne sekiram.

 

Prsi imam pa tudi manjše ampak se zaradi tega nisem nikoli kaj dosti obremenjevala ker sem s pomočjo push-up modrčka lahko dosegla lep dekolte, pa bolj praktične pa luštne se mi zdijo manjše.

Moj problem so bla pa štrleča ušesa..no sej so še zdej, sam k sm bla mlajša sm bla večkrat na gobico postižena in so prišla ušesa aml bolj do izraza, zdej mam pa lase čez ušesa in se niti tolk ne vidi...pa tud me je minilo da bi se sekirala zarad ušes..

V OŠ sm bla zakompleksana zaradi las, iz dolgih sem se kar na enkrat postrigla na čisto kratke in sem bila kot en fantek. Dolge so mi bile dolgočasne, ko sem pa s kratkimi zgledala kot fant mi pa tudi nekaj časa ni blo preveč všeč. Drug problem: dlake na nogah. Ko smo šli v 4. razredu v Pacug, sem si jih hotla kar pobrit pa mi mami ni pustila.

Srednja šola: razvila sem se in posledično pridobila par kilogramov, imela sem dobro postavo, prsi in ritko-sošolci so me klical "getto buddy" (priznam, to mi je blo kar všeč), s sošolkami smo res ful jedle (malca, po malci piškoti, po pouku spet piškoti,...) in sm dobila mal trebuščka (posledice vidne še danes!), in me je mami začela zafrkavat, kar mi ni blo prov nč všeč. Aja, bla sm še mal zakompleksana ker sem bolj svetle polti.

Mam eno veliko materino znamenje na nogi, ki mi je celo otroštvo grenilo življenje, pa tudi pegice in malo svetlejša polt. Vse te težave sem premagala. Glavno, da smo zdravi, kajne?

Pozabla sm neki: tud jst mam kompleks prstov na nogah, ker so ful smešni.

Kompleksi iz pubertete:

Prevelika rit in krive noge zaradi nog nisem nikoli marala nositi kril. Rit se mi je zdela preveč štrleča in nič kaj lepa. Danes se temu le smejim. Svojo ritko imam čist rada, ker je ravno prav okrogla in ker tako zlahka obnori mojega fanta . Kikle pa tudi z veseljem nosim, z nogami se pa ne obremenjujem - važno, da me lepo nosijo, ko tečem, kolesarim...

 

Dlačice naenkrat sem jih imela povsod tam, kjer ni treba. Zaenkrat si jih še depiliram, a ne vem, kako mi ni prej na pamet padel laser. Jeseni bom gotovo šla.

 

Višina v enem poletju s 4.-5. razred osnovne sem se potegnila za 10 cm in bila potem kot fižolova prekla, po moje višja od vseh fantov. Malo štorasto sem se počutila, zavidala manjšim - prej sem bila lepo v povprečju. Danes komot na svojih 180 sm obujem še visoke pete in na uličnih prireditvah vse vidim tudi v zadnji vrsti.

 

Koža imela sem veliko mozoljev. Še zdaj se jih bojim, da si ne drznejo priti nazaj, hudički mali. In še zdaj zavidam ljudem z lepo kožo.

 

Očala pridobitev, ki se je v srednji šoli nisem kaj dosti veselila. Danes sem si z njimi všeč, nosim pa tudi leče.

 

Frizure imam ful goste, skodrane lase. Varianta pri meni so čisto kratki ali zelo dolgi, vse vmesne variante niso fajn, ker imam ozek obraz in ga zasenči potem oblak las. Frizerke so pogosto čisto sfalile, ker nisem sama vedela, kaj hočem... In je bil jok in stok, ko sem prišla od frizerja domov. Še danes jih ne maram preveč

 

Zgleda, kot da sem bila eno zelo zakompleksano dekle Pa ne! To mine in zdaj se imam rada tako, kot sem. Ne bi menjala z nikomer.

Včasih se mi je zdelo, da mam preširoke gležnje. Resno.

V enem ljubezenskem romanu sem brala, da je tip pri ženskah občudoval ozke gležnje.

Zdaj mi seveda na pamet pade vse prej kot pa moji gležnji.

Ah, za določene stvari se še danes sekiram, kak dan se mi zdi, da se bolje sprejemam, kak dan pa me moti vse. Precej moteča mi je moja neskladna postava, saj sem po mami podedovala velike boke in tazadnjo, po očetu pa močne kosti - res fantazija.  V mladosti sem se bolj sekirala zaradi kože, dlak - nobene nisem prenesla in sem si tako tudi obrvi "porihtala"...je pa veliko lažje, ko odrasteš, dozoriš in se sprejmeš takšnega kakor si in ugotoviš, da je veliko pomembnejša notranjost.