Objavljeno: 25. jul 2008 9:59
Kopiram članek:
Klavnica Slovenija
Mičo Mrkaić
V drugi polovici devetdesetih je po nepotrebnem za rakom umrlo vsaj tisoč naših državljanov.
Socialni inženirji našega socialnega sistema se radi postavljajo z domnevnimi uspehi našega zdravstva, nekateri celo predrzno trdijo, da je naše zdravstvo ugledno v svetovnem merilu. Ker mi nič ne gre bolj na živce kot sistematično zavajanje javnosti, kar počno vplivni lobiji, bom laž o uspehih našega zdravstva razkrinkal s podatki o stopnji preživetja rakavih bolnikov. Podatki kažejo, da slovenski zdravstveni sistem ni raj na zemlji, temveč klavnica, ki je v sramoto vsaki civilizirani državi.
V sloviti reviji Lancet Oncology je skupina avtorjev objavila članek z naslovom Cancer survival in five continents: a worldwide population-based study (CONCORD). Članek je šokantna obsodba neučinkovitosti slovenskega zdravstvenega sistema in dokončni dokaz moralnega razkroja vseh tistih, ki se upirajo radikalni reformi našega zdravstva in vztrajajo na našem preživetem komunističnem zdravstvenem modelu.
Neusmiljene številke
V drugi polovici devetdesetih je po nepotrebnem za rakom umrlo vsaj tisoč naših državljanov.
V omenjenem članku so avtorji analizirali podatke o diagnozah in stopnji preživetja za najpogostejše oblike raka: rak na dojki, na črevesju, rektumu in na prostati. Avtorji so zbrali podatke za države z vseh petih kontinentov, pri čemer je treba opozoriti, da je Afrika zelo slabo zastopana, preostale celine pa povsem spodobno. Ker nočemo dajati streliva skrajnežem, ki ponorijo, ko slišijo besedo Amerika, se bomo pri primerjavi omejili na v študiji analizirane evropske države, ki so nam zaradi svoje "socialne note" baje zelo blizu.
Avtorji so v analizi zajeli bolnike, ki so bili diagnosticirani v letih 1990-1994, spremljali pa so jih do 31. decembra 1999. Stopnja preživetja je delež tistih bolnikov, ki so preživeli do konca obdobja spremljanja, torej vsaj pet let od diagnoze. V študiji so tudi podrobno opisane statistične metode, ki jih tukaj ne bomo navajali, bralce Financ pa vabim, da si študijo pridobijo in jo skrbno preberejo, kajti zaradi prostorske omejitve je ne morem zelo obširno predstaviti.
V tabeli so prikazane stopnje preživetja za pet oblik raka za nekatere evropske države. Vidimo, da so slovenski rezultati katastrofalni; ne samo, da so slabši od pri nas oboževane Švedske in sosednje Avstrije, so tudi pod povprečjem Evrope. Stopnja preživetja rakavih bolnikov nas uvršča med zaostale države, kamor po pravici tudi sodimo.
Zaostalost Slovenije pa bolje ponazorijo tabelirani odstotki o številu nepotrebnih smrtnih žrtev našega zdravstvenega sistema. Če bi pri nas rakave bolnike zdravili tako učinkovito, kot jih zdravijo v Franciji, bi v opazovanem obdobju umrlo okoli 2.100 ljudi manj, če pa bi bili na ravni evropskega povprečja, pa bi rešili okoli tisoč življenj - to je manjše naselje, spoštovani bralci!
Vendar ne gre za številke, ampak za človeško bolečino; vsak umrli pacient je zapustil žalujoče svojce in prijatelje, ki bodo zaman iskali pravico in zadoščenje, kajti krivci za množične poboje slovenskih pacientov nikoli ne bodo pripeljani pred sodišče. Da, spoštovani bralci, pravljice o visoki kakovosti življenja v Sloveniji so se, kot že tolikokrat, razblinile v stiku s krutimi dejstvi.
Kako bodo oporekali?
Ker sem že vajen vseh prijemov, ki jih uporabljajo zagovorniki mita o slovenski zgodbi o uspehu, pričakujem, da bodo (med drugim) oporekali metodologiji v študiji, da bodo našli sto in en razlog za domnevno neprimerljivost podatkov, govorili bodo, da so podatki stari in tako naprej. Nič novega, spomnimo se študije OECD o funkcionalni nepismenosti, ki je dokazala, da je 80 odstotkov Slovencev funkcionalno nepismenih - zadnje lahko vsak prebere na 17. strani dokumenta OECD.
Ker rezultati niso ugajali socialnim inženirjem, je razvpiti Hanžek brez sramu zavajal javnost, češ da podatki OECD niso mednarodno primerljivi. Podobne deplasirane manipulacije lahko pričakujemo ob razkrinkanju opisane zdravstvene sramote, ne slepimo se, da zdravstveni lobiji ne bodo lagali, da bi ubranili svoje privilegije. Ostajata pa neizpodbitni dejstvi:
1. V drugi polovici devetdesetih je po nepotrebnem za rakom umrlo vsaj tisoč naših državljanov.
2. Za ta pokol nihče ne bo odgovarjal.
Naj naredijo harakiri
Bedni demagogi, ki jih v Sloveniji kar mrgoli, kot eno od domnevnih dobrih lastnosti našega zdravstva omenjajo enako dostopnost za vse paciente, ne glede na njihove osebne okoliščine. Mednarodna primerjava pa pokaže, da se lahko "hvalijo" le s tem, da ponujajo vsega hudega vajenim državljanom enako dostopnost do klavnic - "veličasten" dosežek, ni kaj.
Namesto preigravanja številk, iskanja metodoloških trikov in podobnih opravičil za opisano sramoto bi vsak človek, ki mu čast ni poceni fraza in ki je s svojim nedelom, nesposobnostjo ali neumnostjo kakorkoli pripomogel k morilskim razmeram v našem zdravstvu, razmišljal le še o tem, kako naj čim hitreje naredi samomor. Da, spoštovani bralci, edini časten izhod in edino zares iskreno opravičilo za idejne očete in matere našega kriminalnega zdravstvenega sistema je harakiri pred stavbo državnega zbora.
Mičo Mrkaić
V drugi polovici devetdesetih je po nepotrebnem za rakom umrlo vsaj tisoč naših državljanov.
Socialni inženirji našega socialnega sistema se radi postavljajo z domnevnimi uspehi našega zdravstva, nekateri celo predrzno trdijo, da je naše zdravstvo ugledno v svetovnem merilu. Ker mi nič ne gre bolj na živce kot sistematično zavajanje javnosti, kar počno vplivni lobiji, bom laž o uspehih našega zdravstva razkrinkal s podatki o stopnji preživetja rakavih bolnikov. Podatki kažejo, da slovenski zdravstveni sistem ni raj na zemlji, temveč klavnica, ki je v sramoto vsaki civilizirani državi.
V sloviti reviji Lancet Oncology je skupina avtorjev objavila članek z naslovom Cancer survival in five continents: a worldwide population-based study (CONCORD). Članek je šokantna obsodba neučinkovitosti slovenskega zdravstvenega sistema in dokončni dokaz moralnega razkroja vseh tistih, ki se upirajo radikalni reformi našega zdravstva in vztrajajo na našem preživetem komunističnem zdravstvenem modelu.
Neusmiljene številke
V drugi polovici devetdesetih je po nepotrebnem za rakom umrlo vsaj tisoč naših državljanov.
V omenjenem članku so avtorji analizirali podatke o diagnozah in stopnji preživetja za najpogostejše oblike raka: rak na dojki, na črevesju, rektumu in na prostati. Avtorji so zbrali podatke za države z vseh petih kontinentov, pri čemer je treba opozoriti, da je Afrika zelo slabo zastopana, preostale celine pa povsem spodobno. Ker nočemo dajati streliva skrajnežem, ki ponorijo, ko slišijo besedo Amerika, se bomo pri primerjavi omejili na v študiji analizirane evropske države, ki so nam zaradi svoje "socialne note" baje zelo blizu.
Avtorji so v analizi zajeli bolnike, ki so bili diagnosticirani v letih 1990-1994, spremljali pa so jih do 31. decembra 1999. Stopnja preživetja je delež tistih bolnikov, ki so preživeli do konca obdobja spremljanja, torej vsaj pet let od diagnoze. V študiji so tudi podrobno opisane statistične metode, ki jih tukaj ne bomo navajali, bralce Financ pa vabim, da si študijo pridobijo in jo skrbno preberejo, kajti zaradi prostorske omejitve je ne morem zelo obširno predstaviti.
V tabeli so prikazane stopnje preživetja za pet oblik raka za nekatere evropske države. Vidimo, da so slovenski rezultati katastrofalni; ne samo, da so slabši od pri nas oboževane Švedske in sosednje Avstrije, so tudi pod povprečjem Evrope. Stopnja preživetja rakavih bolnikov nas uvršča med zaostale države, kamor po pravici tudi sodimo.
Zaostalost Slovenije pa bolje ponazorijo tabelirani odstotki o številu nepotrebnih smrtnih žrtev našega zdravstvenega sistema. Če bi pri nas rakave bolnike zdravili tako učinkovito, kot jih zdravijo v Franciji, bi v opazovanem obdobju umrlo okoli 2.100 ljudi manj, če pa bi bili na ravni evropskega povprečja, pa bi rešili okoli tisoč življenj - to je manjše naselje, spoštovani bralci!
Vendar ne gre za številke, ampak za človeško bolečino; vsak umrli pacient je zapustil žalujoče svojce in prijatelje, ki bodo zaman iskali pravico in zadoščenje, kajti krivci za množične poboje slovenskih pacientov nikoli ne bodo pripeljani pred sodišče. Da, spoštovani bralci, pravljice o visoki kakovosti življenja v Sloveniji so se, kot že tolikokrat, razblinile v stiku s krutimi dejstvi.
Kako bodo oporekali?
Ker sem že vajen vseh prijemov, ki jih uporabljajo zagovorniki mita o slovenski zgodbi o uspehu, pričakujem, da bodo (med drugim) oporekali metodologiji v študiji, da bodo našli sto in en razlog za domnevno neprimerljivost podatkov, govorili bodo, da so podatki stari in tako naprej. Nič novega, spomnimo se študije OECD o funkcionalni nepismenosti, ki je dokazala, da je 80 odstotkov Slovencev funkcionalno nepismenih - zadnje lahko vsak prebere na 17. strani dokumenta OECD.
Ker rezultati niso ugajali socialnim inženirjem, je razvpiti Hanžek brez sramu zavajal javnost, češ da podatki OECD niso mednarodno primerljivi. Podobne deplasirane manipulacije lahko pričakujemo ob razkrinkanju opisane zdravstvene sramote, ne slepimo se, da zdravstveni lobiji ne bodo lagali, da bi ubranili svoje privilegije. Ostajata pa neizpodbitni dejstvi:
1. V drugi polovici devetdesetih je po nepotrebnem za rakom umrlo vsaj tisoč naših državljanov.
2. Za ta pokol nihče ne bo odgovarjal.
Naj naredijo harakiri
Bedni demagogi, ki jih v Sloveniji kar mrgoli, kot eno od domnevnih dobrih lastnosti našega zdravstva omenjajo enako dostopnost za vse paciente, ne glede na njihove osebne okoliščine. Mednarodna primerjava pa pokaže, da se lahko "hvalijo" le s tem, da ponujajo vsega hudega vajenim državljanom enako dostopnost do klavnic - "veličasten" dosežek, ni kaj.
Namesto preigravanja številk, iskanja metodoloških trikov in podobnih opravičil za opisano sramoto bi vsak človek, ki mu čast ni poceni fraza in ki je s svojim nedelom, nesposobnostjo ali neumnostjo kakorkoli pripomogel k morilskim razmeram v našem zdravstvu, razmišljal le še o tem, kako naj čim hitreje naredi samomor. Da, spoštovani bralci, edini časten izhod in edino zares iskreno opravičilo za idejne očete in matere našega kriminalnega zdravstvenega sistema je harakiri pred stavbo državnega zbora.
vir:www.finance.si
0
0
