Kako odvadit otroka večnega laganja?

Ni mi jasno. Pri našem ta velikem je vsaka druga beseda laž. In vedno ga dobimo. Mu razložim, naj neha lagat, ker mu to nič ne koristi in naslednji njegov stavek so zopet same laži. Laže doma, laže v šoli. Kaj naj naredim?

Možno, da je to samo eno obdobje. Midva z bratom sva npr. v 2. oz. 3. razredu dobila tako navado, da sva začela zelo grdo govort. Kletvice in tako. Ampak to je po določenem času minilo in od takrat naprej noben od naju nikoli ne preklinja več.

 

Meni se zdi zelo v redu da mu jasno pokažeš da veš da se laže. Tako bo lažje sprevidel da ga laganje nikamor ne pripelje. Verjamem pa, da traja nekaj časa, da se odvadiš lagat, ker ti to postane že kar avtomatsko - sploh ne premišljaš, kar butneš ven. Sem pa prepričana, da si na pravi poti, da se to neha. Če ne bo imel nič koristi od tega, bo definitivno nehal. 

Tudi jaz mislim, da je to le prehodno obdobje. Moja petletna nečakinja je zdaj tudi v taki fazi, da laže sto na uro, večinoma so to take bolj prozorne laži, ko v trenutku ugotoviš, da naklada, včasih se pa sliši prav verjetno, ampak v glavnem ji ne moreš več nič verjeti. Po moje malo preizkuša do kod lahko gre. Poveš mu že, da to ni ok, ampak sklepam, da sčasoma mine ta faza sama od sebe...

Ne vem sicer koiko je ta veliki "velik" ampak tudi jaz sem imela ta problem, oz. moja mama z mano. Preveč domišljije - zmišljala sem si vsesorte zgodbice in vanje verjela. Starše sem večkrat spravila v neprijeten položaj.

Od sodelavca mulček je npr. v vrtcu razlagal, da ga doma pretepajo z gorjačo in da so ga našli in niso njegovi pravi starši... Seveda so starše poklicali na razgovor...

 

Oboje je minilo, ko se je vklopil prvi drobec razuma v majhni bučki.

 

Ne vem pa če je to isto kot če laže da je naredil domačo nalogo pa je ni in da za nekaj ni kriv, pa je.... Ugotovil bo da to ne pelje nikamor, saj ga vedno dobite. Pridobiti mora zaupanje, da je prav da ti pove resnico in da bo kazen za kar je naredil veliko manjša, kot če se še zlaže zraven.

 

Meni je pomagala tale zgodbica, ki jo verjetno večina pozna:

Pastirček, ki je nad vasjo pasel ovce, se je večkrat šalil z vaščani. Naredil je lažni preplah, da so se ljudje poskrili v hiše in se tresli od strahu - vsakič se je zlagal da prihaja krvoloči volk. Nekega dne je mirno pasel ovce, iz gozda pa je naenkrat prišel strašen volk. Začel je klati ovčice. Pastirček je vpil in prosil na pomoč, vendar so tokrat vaščani rekli: "vedno laže, gotovo laže tudi tokrat". Nesrečnega pastirčka, ki je vedno lagal in njegovo čredo ovc pa je požrl volk. Pastirček si je zadnje trenutke svojega življenja želel, da se ne bi nikoli zlagal in bi mu vaščani pomagali.

 

Mogoče tole dela samo na manjše otročke, vem pa da je jaz do danes nisem pozabila

 

Star je 9 let in laže meni in tovarišici, zato da bolj na easy skozi pride.

Zadeva se lahko hudo na slabše obrne, če se bo trudil da ne bi lagal, pa mu nihče ne bo verjel da ne laže. Tlele bo treba precej potrpljenja in pogovarjanja. 

Prav nič ne bom pametna, svojih otrok nimam - moram pa rečt kapo dol vsem, ki se svoje otroke trudite vzgojiti v kar se da prijetne ljudi  - vzgoja malega bitja se mi zdi najtežja stvar na svetu.

Jap, vem.

Katja, naša je imela v teh letih tudi podobne izpade, vendar ne v šoli in nikoli za kakšne resne stvari - je tako "zezala" le domače. Odvadla se je tako, da ji enostavno nismo nič več verjeli (vixina zgodbica) in da je dobila povrnjeno v smislu, da ji je bilo nekaj obljubljeno in potem ni obveljalo (npr. je mama obljubila, da gredo v kino in potem joj, sem se samo zafrkavala - isto kot je ona počela). Je hudo zaleglo.

dobra ideja.

meni se zdi, da imajo vsi otroci eno tako obdobje. včasih lažejo, da ne bi bili kaznovani, včasih pa tako, "za hec". jaz sem pri mojih vedno vztrajala da povesta po resnici, četudi je še tako grozno. in če sta povedala po resnici, po navadi nista bila kaznovana, če sta kaj ušpičila. tako mi še sedaj povesta po resnici (razen kadar kaj zamolčita), upam. lp.

Meni se pa zdi bolje, da so starši zgled otroku, kakšen mora bit, ne pa da sami oponašajo otrokovo vedenje. Ker sinko si lahko razlaga sej mami tud ne misli kar reče, potem tudi meni ni treba

Tud jst sem se, ko sem bla mlajša, rada kej zlagala, ampak ne tiste hude laži, ampak, tko če se mi je zdel, da se bo kej bolš slišal, če bom še mal dodala al pa priredila. Se pa ne spomnim, da bi mel starši kakšne hude prijeme, me je kr naenkrat minilo.

 

Fantastična ideja!