Kot moj ati pravi: Sigurno sem moral ljudem narediti kaj dobrega, saj če bi jim kaj slabega me ne bi pozabili.
Se strinjam z njegovim razmišljanjem, ker si drugače preprosto ne znam razlagati kako lahko osebe, s katerimi preživiš toliko let svojega življenja kar pozabijo nate.
Ker še študiram v Lj, ostali prijatelji s katerimi se družimo med vikendom pa so že doma in zaposleni mi manjka družba za klepet ob kavi, sprehod, rekreacijo ob kakšni aerobiki.
Da bi jaz klicala okol ljudi in jih vabila na kavo me je minilo, ko sem bivši cimri 4x brezuspešno pisala sms če je fraj, jo povabila na čaj k sebi domov (pred tem da sem vedela da mi je praktično soseda ki živi preko ceste; to sem zvedela od druge cimre)...Sicer bi pa o tej osebi lahk odprla čist novo temo, ker ne vem kako taki ljudje lahko funkcionirajo!!
Sem si rekla da ne bom nikoli več "izgledala obupano" in ko mi kdo reče zakaj nič ne pokličem direktno povem v obraz da ima linija dve strani.
Sama sem sprva zelo zadržana oseba, zato ponavadi nisem pobudnica glede spoznavanja prijateljev (ko koga poznam ponavadi ideje kar letijo, a to traja), tako da, če je še katera pripravljena na nova poznanstva (full fajn bi blo da bi bla zainteresirana za kakšno vodeno vadbo v Tivoliju ker reeeees moram začet športat :)), klepete ob kavi/čaju, športno obarvano hojo na Rožnik, Lj grad, Šmarno goro; v dopoldanskem ali popoldanskem času mi lahko piše.
Po novem sm mlada 24

(uradni EMŠO), se pa držim misli, da si star toliko kot se počutiš da si, tako da, recimo da variiramo od 5 do 35 let

Odvisno od priložnosti

Punce (in fantje) lepo se imejte, pa upam da se s katero kdaj kje srečamo.