Ma duševno zdravje je res ena zakomplicirana stvar.

Včasih imam občutek, da imam vse vajeti v rokah in da ga ni ,,hudiča,, ki bi me iz tira vrgel.

Pa ni tako enostavno. Se mi kaj kmal zgodi (ob kaki banalni situaciji), da padem v malodušje, sekirancijo, iz muhe delam slona,...itd.

Potem me pa,,rešijo,, najbližji z razumevanjem, pogovori,...tok da mi mojo psiho tolk dvignejo, da sm sposobna trezneje razmišlat. No, pol se pa tud sama s sabo mal pogovorim. To pomen, da se grem eno avtopsihoterapijo

mal bolj pozitivno se ,,naštelam,, , pa mal grem v naravo, pa velik se pogovarjam,....

No, če mi uspe(zadnje čase se moram pohvalit, da mi), pol pa kako knjigo vzamem v roke in knjige so tud en mali delček k spoznavanju duševnosti.
Če mi pa ne uspe, pa zaprosim za strokovno pomoč (psihoterapija).

Aja, glede knjig je pa takole. Ko je človek v duševni stiski, mu knjiga NE BO POMAGALA. Pomaga strokovna pomoč (v kombinaciji z zdravili) in družina.
Šele ko se ,,sestavimo,, lahko sežemo po tovrstni literaturi in to po dobri literaturi, ki temelji na strokovnosti.
Če pa samo pomislim na literaturo, ki spominja na dr. Phila, na Oprah, pa na našega Smiljana Morija, mi gre pa na kozlanje. Ti ljudje se dejansko okoriščajo na račun ljudi v stiski.

kakšne imate vi izkušnje?