Dragocen/a si ...

Slavni govorec je enega od svojih seminarjev pričel tako, da je v roki držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru,  kjer je bilo prisotnih 200 oslušalcev, je vprašal: ?Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?? Roke  so se ačele dvigovati.

Dejal je: ?Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite,  da naredim
tole.?

Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak.

Vprašal je: ?Kdo si ga še vedno želi?? Roke so bile še vedno  dvignjene.

?Dobro,? je odgovoril: ?Kaj pa če naredim  tole??

Bankovec je vrgel na tla in začel po njem  stopati. Potem ga je pobral,
zmečkanega in  umazanega. ?Kdo si ga želi sedaj??

Roke so bile še vedno v zraku.

?Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,? je dejal:
?Ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si  ga želite, ker
bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. Še vedno je vreden 20 dolarjev.?

?V življenju mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v
umazaniji, vse to z odločitvami, ki jih  sprejemamo in okoliščinami, ki nam
prihajajo na pot. Takrat mislimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni
topline, nevredni samih sebe. Ampak ne glede na to, kaj se je zgodilo ali
kaj se bo zgodilo z vami, nikoli ne boste izgubili svoje  resnične
vrednosti. Umazani ali čisti, zmečkani ali povsem urejeni, še vedno ste
neprecenljivi?zlasti za tiste ljudi, ki vas imajo radi.

Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar naredimo ali kogar
poznamo, temveč od tega, KDO SMO MI.?

*Dragocen-a si - TEGA NIKOLI NE POZABI!! *

?Samo rad bi vedel. Prosim povej mi, koliko dobiš na uro?? je prosil mali dečko.
?Če že moras vedeti, zaslužim dva tisoč tolarjev na uro.?
?Oh,? je sinček zavzdihnil in povesil glavo.
Znova je pogledal gor in dejal, ?Ati, mi lahko posodiš tisoč tolarjev??
Oče je postal zelo nejevoljen. ?Če si me o moji plači spraševal samo zato, da ti lahko posodim nekaj denarja, da si kupiš trapasto igračo ali kakšno drugo neumnost, potem odkorakaj naravnost v svojo sobo in se spravi v posteljo. Razmisli o tem, kako si bil sebičen. Vsak dan delam dolgo in trdo in nimam časa za take otroške igrice.?

Mali deček je tiho odsel v sobo in zaprl vrata za seboj. Oče se je usedel na kavč in postajal še bolj jezen, ko je razmišljal o sinovem poizvedovanju. Le kako si drzne spraševati takšna vprašanja le zato, da bi dobil nekaj denarja. Po eni uri se je mož umiril in začel razmisljati, da je bil morda nekoliko pretrd do svojega sina. Mogoče pa je nekaj zares potreboval za tistih tisoč tolarjev, konec koncev me zelo redko vpraša za kaj takega, je razmisljal. Oče je vstal, odšel do vrat dečkove sobe in vstopil.

?Ali že spiš, sine?? ?Ne, ati, zbujen sem,? je odgovoril deček.
?Malo sem razmišljal, mogoce sem bil preveč strog do tebe,? je dejal oče.?Dolg in naporen dan je za mano in me je malo zaneslo. Tukaj imas tisoč tolarjev, ki si jih želel.?

Deček se je postavil pokonci in se srečno zasmejal, ?O, hvala ati,? je zaklical.
Potem je segel pod blazino in vzel izpod nje se nekaj zmečkanih bankovcev.
Oče, ki je videl, da ima fantek še nekaj denarja, je znova postal jezen.
Deček je počasi prestel svoj denar, potem pa pogledal očeta.

?Zakaj pa si želel še več denarja, kot ga imaš?? je ostro vprasal oče.
?Ker ga nisem imel dovolj, sedaj pa ga imam,? je vedro odvrnil deček. ?Ati, sedaj imam dva tisoč tolarjev. Ali lahko kupim eno uro tvojega časa??

Podarite dva tisoč tolarjev vreden čas nekomu, ki ga imate radi ?

To je samo kratko opozorilo vsem nam, ki tako ?trdo? delamo za preživetje.
Ne smemo dopustiti, da nam čas spolzi med prsti, brez da bi ga namenili tistim, ki jih imamo radi.