dojenje :))))
panika, groza, jok, jeza, obup in veselje
se je rodil 2. tedna pred rokom, ravno toliko da ni veljal za nedonošenčka (ujel je "rep"). bil je zaspan, len, utrujen. ni hotel jesti ampak biti v naročju. in ni jedel dva dni skoraj nič, razen ponoči umetno mleo v porodnišpnici. nekaj kapljic je spil in to je vse. pol pa kar naenkrat mleko, on pa nikoli sit, vmes zaspal, se zbudil čez 40 min ponovno lačen, pojedel 50 ml in zaspal, pa spet lačel in tako naprej do večera. dojke polne on lačen. mleko pa vodeno.
tako je bilo tudi doma. čez dan ni spal, jaz pa nisem imela več mleka ob 19h, nasto po dveh mesecih ob 16h. in sem morala dodajat, ker se mi je mešalo. dobesedno. jokala sem, jezila sem se, obupana sem bila. morala sem čistit po stanovanju, si delati kosilo in se ukvarjati z njim.
pol pa kar naenkrat - konec krčev, začel je lepo požirat brez zatikanja in zaspanja, ampak žal mleka nisem imela več, ker sem bila venomer izčrpana in lačna. tako je začel piti mleko v prahu in živi normalno naprej sedaj že z gosto hrano.
mi je pa bilo žal, da mu nisem mogla nudit dojke več. pri 4. meswecih se vse lepo uredi, lepo pije in lepo prime dojko.
v bolnišnici sem si pomagala z nastavkom, in sem za-to tudi hvaležna, saj mi je olajšal delo. dojenje pa je svojevrstno mučenje.
vsaj zme je bilo in ga ne bi še enkrat ponovila za nič na svetu in ga tudi ne bom.