Dojenje

Punce, sem kar razdelila (me je Galyka opozorila, hvala), da bo vse o dojenju na kupu. Moderatorka Tikka.



Moj deček prve dva dni ni hotel niti malo piti in sem bila v porodnišnici na koncu z živci in skoz v solzah. Ponujala in ponujala sem mu, pa nič. Šele nato so ugotovili, da se je malo napil plodovnice in so ga izčrpali. Nekako sem si takrat v porodnišnici prigovarjala, da če zmorejo dojiti miši, podgane, mačke, koze, da bom pa tudi jaz. Štorasto sem mu ponujala, skoz in skoz, nato pa je vendarle zagrabil in navdušeno pil do 18.meseca. Se mi zdi, da je res z mlekom dobil zaščitne snovi, ker je doslej samo enkrat zbolel, pa še to le za 2 dni.

Joj, ko berem o odnosu osebja pri takih stvareh kot je dojenje, porod ipd. mi gredo kar dlake pokonci. Ok, največkrat slišiš pohvale za oddelek nedonošenčkov v Lj. Ampak za vse ostalo, pa naj bo to ena, druga, ali tretja porodnišnica pa same kritike.
Preden te vzamejo v službo (pa danes to že za vsako, ne samo če delaš z ljudmi) delaš teste, preden posvojiš otroka te pregledajo, kot da si največji kriminalec, od preteklosti, do psihološke obravnave, da ne omenjamo finančnega stanja.
Potem pa berem kako se je otrok tresel od muke, ko je poskušal jest, se mi pa kar zmeša. Resno... Pa to je tako, kot da bi jaz v službi silila osebo, ki je na pol pismena, da mi izpolni 3 strani dolg obrazec, namesto da bi mu ponudila pomoč. Otrok je bil za boga 9 mesecev v varnem okolju, poslušal je mamičin srček, potem pa pride ven, po možnosti ga zvlečejo, v nek hrupen, svetel prostor, ne zna povedat nič, in potem mu ena neznanka sili nekaj v usta, on pa ne more, ne zna, karkoli že, tega dojet.

Mah, mogla sem dat to ven, ker je dejansko nekaj narobe z odnosom pri nas, pa pustimo ob strani razna dejstva kot je premalo osebja ipd,... Pa tudi to, da s(m)o nekatere bolj občutljive kot druge, ampak v končni fazi nam je vsem edina želja da rodimo zdravega otroka in potem skrbimo zanj, kamor spada tudi dojenje. Če sem malo nesramna, za vsakega odvisnika, ki se želi odvadit, skoči na kup en kup ljudi, ko pa mamici ne gre dojenje, je pa deležna (večinoma!) samo kritik in besed, kot ste jih napisale zgoraj.

No tako, zdaj sem se pa spucala.

Zdaj grem pa nazaj počivat, ker preveč otekam in mi pomaga samo počivanje z nogami gor.

No bom pa še jaz povedala svojo izkušnjo z dojenjem. Dlje kot do 3 meseca ni šlo. Pa sem se trudila, sploh se mi zdi, da te, prve mesece nisem počela nič drugegea kot samo dojila, res sem se trudila. Zaradi vse te obsedene propagande z dojenjem sem bila kasneje, ko sem si morala končno priznati, da nama pač ne gre, polna samoobtoževanja in res, res mi je bilo hudo.Ginekolog mi je rekel, ko sem šla na pregled (6 teden po porodu) in mu potožila kakšne težave imam, da sem pač ena od tistih žensk, ki bi se morala po porodu zrediti 10 kg, ne pa tako kot jaz izgubiti( pa nisem hujšala, je šlo kar samo), če bi hotela zadovoljivo dojiti.
No potem sem šla z otrokom na redni sistematski pregled pri 3 mesecih in tam vprašajo tudi, če še dojiš .Povem, da že kar precej dodajam, sestra to molče zapiše.Vpraša še drugo mamaico s 6-mesečnim dojenčkom, ta se prav naglas pohvali da še doji in da bo še verjetno dolgo.Komentar sestre je bil, da onadva sta pa pridna, halooo a midve sve pa poredne ali kaj?
Me je kar malo, ma ne, fajn me je prizadelo.
Čez nekaj tednov se vračam s hčerko v vozičku iz sprehodai n grem mimo lokala ob cesti.Tam zagledam to isto "pridno"mamico s svojim otrokom, sedi v lokalu in doji. Vse v redu, če ne bi istočasno ob dojenju še veselo kadila in pila alkoholno pijačo.Čisti bljek, pa taka pridnost.
No meni je bilo pa tudi malo lažje sem videla, da res ni vse (in vedno) zlato kar se sveti.
Malo sem se izkašljala, ne mi zamerit, ampak očitno mi je res leglo na srce, da še po toliko časa....

Ma ja...sej vem, meni gre tudi na k**** ta rompompom okol dojenja. Če dojiš, si zvezda, če ne, pa slaba mama. Jaz pravim, kakor keri  paše. In vse te strašne raziskave, o tem kako so dojeni otroci na boljšem... Ja, uredu, so na boljšem, ma to zdaj ne pomeni, da si svojega otroka napol ubil, če ga ne dojiš. Obnaša se pa cel svet tako.
Jaz sem zase prepričana, da bom dojila...tok zihr, da je čist možno, da bom morala še en kos zarečenega kruha  pojest Če ga pa bom morala, ga pa bom. Pa gobčna sem tudi ravno dovolj, da bom svoje povedala vsaki sestri, ki se bo v to vtaknila.
Jaz tudi nisem bila dolgo dojena, pa ne bi mogla rečt, da sem zato kaj manj inteligentna, bolna nisem bila dosti, za tistih nekaj par travm pa tudi ne bi mogla rečt, da je ne-dojenje krivo zanje. Hm...kaj pa...mater...evo, moja mati je kriva, da sem bila celo OŠ špeglarka in piflarka zato, ker me NI DOJILA Zdej mi je pa vse jasno!!!!

Tko, zdej še mal posedim v službi, potem pa na pedikuro! Če mi uspe uniformo odlimat s prešvicane riti!

DDD, halo! Maa kako me jezi!

Dominika, zato smo tukaj da si potožimo, tako da, hvala za tvojo izkušnjo.  Tisto s pridnimi mamicami pa ne pridnimi, pa... Me zanima kako bi jaz reagirala na nekaj takega, ker ne znam bit tiho v takih situacijah...

Tako kot DMS, si tudi jaz zdaj želim dojit, ampak da bova na koncu oba oziroma vsi trije napsihirani, ker ne bo šlo, pa ne hvala. Bi pa lahko država kaj prispevala tistim, ki morajo kupovati AM, če smo že pri tem. V bistvu mi je bila všeč ena patronažna v MŠ, ki je realno povedala da nekaterim pač ne gre. In da se ne smemo sekirat, da naj pa na začetku le poskusimo, če si tega želimo.

Aja, sem pa tudi jaz otrok dojen ene 3 tedne al neki tazga, zrastla gor na razredčenem alpskem mleku, pa se nimam za nič manj inteligentno ali kakorkoli drugače sposobno od ostalih, dojenih.

DMS, a ne da sva čist fejst v bistvu

Se moram kar podpisat pod tole. Jaz sem dojila (mučila sebe in otroka) samo nekaj tednov. Na srečo sem imela veliko podpore pri družini, patronažni sestri, ginekologinji in pediatrinji. Čisto vsi po vrsti so mi rekli, da če ne gre, pač ne gre. Sem se pa vseeno full presekirala in prejokala zaradi tega. Moj mali je danes čisto zdrav, tako da je živ dokaz, da nedojeni otroci niso non stop bolni. DMS, jaz nisem niti pomislila na možnost nedojenja, zato mi je bilo (po mojem) še toliko težje.

Sem pa seveda slišala ene par pikrih od znank, v stilu, otrok te ne bo imel rad, ker ne dojiš, vsaka ženska je sposobna dojiti, če le hoče itd.. Na začetku so me take izjave čisto deprimirale, na koncu sem pa eni v faco rekla, da naj malo pomisli, kaj mi je rekla.

hvala vsem, ki ste se oglasile (in se morda še boste) s svojimi izkušnjami glede dojenje. kot vidim, nam je vsem skupno to, da smo se zaradi dojenja kar konkretno presekirale in dale marsikaj skozi ... to trenutno vzdušje v družbi, "doji-ali-umri" mi gre res pošteno na jetra. in zdravstveno osebje prav nič, ampak res prav nič ne pripomore k temu, da bi bilo drugače.
osebno sem bila dojena le nekaj tednov, nato zrasla gor ob kravjem mleku (in kot je bilo moderno tista leta, tudi zelo hitro ob sadnih sokovih, sadju, zelenjavi ...). imam se za milo rečeno vsaj povprečno inteligentno ;), nikoli nobene alergije (razen na sonce v mladosti), zelo malo bolna, dokaj dobro socializirana in uspešna ... hehe, all in all, mi ne manjka NIČ.
svojega sina sem dojila 8 mesecev, od česar je bil mesec in pol črpanja mleka, ker je bil zaradi nedonošenosti premalo zrel, da bi se zmorel al znal dojiti. nato sva zelo hitro prešla na polno dojenje. po 8 mesecih se je sam odstavil, sem pa tiste baže mama, ki ga ne bi po joških vlačila ravno do šole, tudi če se ne bi tako lepo izteklo (lahko pa to katera počne, če ji paše, meni ne bi :)). kar hočem povedati, je, da sem si dojiti zelo želela, a imam vse skupaj v spominu kot veliko muko, začetke sploh, pa prve mesece, ko je imel sin kolike in mi je dobesedno cele ure in dneve previsel na joški, vmes pa se jokal in jokal, da ga nisi mogel odložiti. kasneje, ko je zadeva lepo tekla, pa sva itak začela že uvajati gosto hrano in potem, ko je šlo za kombiniranje dojenja in druge hrane, ja, takrat pa lahko rečem, da je postalo fino. spet pa ne tako zelo, da bi si te "službe" želela v nedogled ;).
da ne začnem govoriti o tem, kakšne travme in občutke krivde sem imela, preden sva z možem začela malemu dajati v večernih urah 1 flaško adaptiranega (z riževimi kosmiči), da je vsaj 1 obrok prevzel nekdo drug in sem si malo odpočila ...

so me pa o tem, koliko časa je bil dojen, spraševali ravno prejšnji teden v KC (imel manjšo operacijo) npr. tako da to je tema, ki je pediatrom ipd. zelo priljubljena :/.

Še moja izkušnja o dojenju - škoda, da nismo odprle temo o dojenju, da bi bilo vse na enem mestu.
No, tretji dan po porodu s CR so bile moje prsi tako polne, kar naenkrat nabite z mlekom, moja hči pa utrujena in zaspana, da bi vlekla. Pa so prihajale k meni najprej ena ekipa dežurnih sester, me masirale, dajale nasvete, pa takoj sem šibala pod vroč tuš, si masirala, pa hitro nazaj in ponovni poizkusi, ona pa še vedno zaspana. In so jo poizkusile zbuditi, pa se kar ni pustila. Pa pride druga izmena, vmes se je le malce podojila, prsi pa še vedno nabito polne, spet ista zgodba, iste besede, nasveti, vendar še pametnejša sestra, ki je bila tako groba, da so solze kar pritekle, auččč...počutila sem se že nesposobno, pa čeprav sem naredila vse kar so rekle...postala sem živčna, pa v jok in tisti dan nisem hotela nobenega videt - razen moža, ki sem se mu v solzah izpovedala. Pozno popoldan sem si še izčrpala malo mleka, da so bile malce manj nabite in takrat je lahko tudi lažje zagrabila. Pristavljanje nama seveda ni šlo takoj od rok in priznam, da sva se zelo trudili, da bi se ujeli, pa vendar tisto noč po dobre pol ure joka, ko ni in ni šlo, pozvonim in pride besna sestra, ki sem jo prekinila med čik pavzo (vonj je povedal vse), nasršena vpraša ja kaj pa rabim in ji povem, da prosim za pomoč, če bi jo lahko pristavila, mi jo kao pristavi - je sploh ni! Mia začne še bolj jokat ona pa odgovori: a mislite, da bom tudi k vam domov prišla pomagat!? in odvihra ven iz sobe. No, odmislim odnos in ponovno poizkušava in uspe. Slabo izkušnjo sem zjutraj zaupala glavni sestri in slišala, da jo je skritiziralo še več drugih mamic in slišala tudi komentar te nesramne sestre: ja kaj si pa mislijo, so preveč občutljive, blabla...
Naslednji dan je dojenje steklo, problemov z bradavicami nisem imela, je bilo pa mučno, ko je hči imela kolike, ker bi se dojila, pa seveda se takrat ni mogla, ker jo je bolelo, pa je bila razburjena, ampak sva se kar lepo ujeli in uživali v dojenju. Na koncu je šlo le za cartanje in sva prenehali brez večjih problemov. Je kar razumela, da mleka ni več.

Pri meni tudi ni šlo takoj z dojenjem. Mi je sestra predlagala naj dojim v leže, toda sem potem sama ugotovila, da naši bolj ustreza dojenje če jaz sedim in jo imam v naročju. Ker me je skrbelo, koliko se tamala sploh naje mi je ena druga sestra na oddelku rekla, naj jo pred dojenjem in po dojenju prinesem na tehtnico. In sem jo res nesla tehtat. Pa je pokazalo da lepo pridobiva z dojenjem. Ko sem jo vprašala, na koliko časa naj otroka dojim, da se čimprej vzpostavi mleko, pa je rekla, da na pol ure in sem jo upoštevala. Je bilo naporno, ampak se je splačalo. Edino ponoči je rabila naša dodatek v porodnišnici, saj se tiste prve tri dni nikakor ni mogla dovolj najest.
Ko sva prišli po treh dneh domov je dojenje potekalo tako lepo, da sem v lekarno nazaj odnesla adaptirano mleko (sem ga za vsak slučaj raje šla kupit ko sem šla domov).
Dojiti sem prenehala ravno, ko je dopolnila 14 mesecev. Saj bi ji še pasalo, samo kaj ko je šlo meni že na živce to crkljanje zvečer in da je potem meni zaspala v naročju. Pričakovala sem večje težave, vendar jih hb ni bilo.

Tako da vsekakor če so težave, se obrnite na sestre z vprašanji. Ker če ne vprašate potem dostikrat sploh ne dajejo kakšnih nasvetov. Pa če je sestra v izmeni zoprna in se ji ne da ukvarjat z vami, potem probajte še v naslednji izmeni. Zagotovo se najdejo prijazne in ustrežljive sestre.

DDD, halo! Maa kako me jezi!




Zakaj pa?

Jaz sem to razumela tako: 'da onadva sta pa pridna' - ker se dojita. (in Tikka tudi, kolikor jo poznam).
Če se pa ne dojiš, pa pač nisi priden (ne glede na razlog, ki je pač stvar posameznika) in ne ustrezaš kvazi normam. Buh pomagej...