Meni je prijateljica pokazala svoj pravi obraz v trenutku, ko sem bila menda v najslabši koži v svojem življenju. To je bilo natanko 4 leta nazaj.
Stvar je bila pa takšna, da sem bila v operirana na srcu in se je celotna stvar malo zakomplicirala. Bila sem 3 tedne v bolnici, od tega skoraj 10 dni na intenzivni negi, jest nisem mogla nic (vsa hrana se mi je zagabila), pila sem lahko samo omejeno, v telo sem imela napeljanih ogromno cevk in sem bila popolnoma brez moči. Nisem mogla sedet, nisem mogla stat, govorila sem komaj - sicer je vsak dan prinesel ogromno napredka, ampak jaz sem se počutila tako nemočno.

Shujšala sem skoraj 20 kil. Vse me je bolelo. Rabila sem ogromno časa zase, da sem to predelala. Z fantom sva se razšla, ker je bilo to "too much" za oba.
Ta "prijateljica" je bila vedno ful zasedena in je komaj našla čas pijačko in čvek - takšna je bila odkar je začela študirat v LJ. Je vedela vse - da sem bila operirana, da se slabo počutim in, da sem se razšla. Od nje ni bilo niti enega sms, klica, nič. Dokler ni lepega dne poklicala in se delala norca v stilu " a res, operirana si bila, a s fantom si sla narazen, joj, a na rehabilitaciji si?! Kako pa to?" En vecer prej pa je srecala mojega bivšega, ki ji je povedal vse in jo prosil naj pride kaj na obisk k meni. In jaz sem vedela, da ona ve vse. Sem ji povedala, da za njo nimam časa in, da sploh ne vidim več razloga zakaj bi ga še kdajkoli imela. In odložila.
Ko sem jo lani srečala v mestu je pogledala v tla, ko je šla mimo mene. In mi je bilo čisto vseeno.