Anoreksija, bulimija ipd.

Ena moja prijateljica je imela anoreksijo, pa to, da je zavračala hrano ni bilo povezano z zunanjim izgledom ali kilogrami (ima zelo lepo postavo in tega se tudi zaveda), problem je bil čisto nekje drugje... 

Jaz sem zbolela pri 14ih, za anoreksijo. Vzrok: katastrofa doma, kretenski nevoščljivi sošolci plus koščenost, ki se prodaja kot lepotni ideal (zaradi tega danes tudi slišati ne smem za kake manekenke ali modne oblikovalce). Okolica dolgo ni nič opazila, dokler nisem pristala v bolnici, kjer so me morali futrati v žilo. Imela sem malo čez 40 kil takrat, kar je bilo pri meni zaradi telesne zgradbe še bolj očitno (nisem naravno drobna, ampak precej nabita - atletske postave). To je bilo najhujše obdobje mojega življenja, zgledala sem ko okostnjak, 2x poskus samomora, rezanje ... dolgo je trajalo, da sem se pobrala in se vsaj približno vzljubila. Posledice imam še vedno, ampak niso vidne - danes imam povsem normalno postavo. Bolj v smislu, da ne pustim ljudi blizu, da me ne bi spet tako prizadeli. Iz tega vzroka tudi nikoli nisem imela fanta, čeprav bi si tega želela. Sploh ne morem pokazati, da me kdo zanima ... mah, komplicirano je.

Tega pekla ne privoščim niti najhujšemu sovražniku. Vsem, ki poznate koga - pomagajte. V začetku bo oseba pomoč skoraj zagotovo odklanjala, ampak ne se odgnat. Toliko časa rinite, da se spravi k strokovnjaku (kar je prvi korak zelo dolge poti). Nikar je ne pustite, ker se bo drugače uničila.

Maja, kako si se ti iztrgala iz tega začaranega kroga? Tudi moja prijateljica je anoreksična, včasih ima dobro obdobje, včasih spet slabše... Ona pomoči ne odklanja, se mi pa zdi, da je tu v Sloveniji vse še nekako "levo", da niti ne znajo pomagati bolnim dekletom, četudi se odločijo za pomoč... Si se ti pridružila kaki podporni skupini? Mogoče priporočaš kakega strokovnjaka?

Pri meni je trajalo kar nekaj časa, da sem sploh skapirala, kaj si počnem. Da to ni več navadno hujšanje (itak mi že zdavnaj ni bilo več treba). K pameti me je spravil prijatelj, ki je bil sploh eden redkih moških (če ne edini), ki sem jim pustila blizu. Se je pa pošteno namučil, ker sem bila poleg vsega še zelo depresivna in se mi je vse zdelo brezveze. K psihiatru v našem zd sem šla tik preden sem morala v bolnico (sem opisala že zgoraj). Mi je pa tisti obisk prvič dal vedeti, da nekaj delam zelo narobe. Prej sem mislila, da vsi delajo iz muhe slona in nekaj brezveze komplicirajo oz da so mi fovš, da sem shujšala (danes si mislim - kdo pa hoče biti podoben temu, kar sem bila takrat? Jaz gotovo nikoli več). K temu psihiatru sem hodila tudi potem, ko so me odpustili iz bolnice, ampak takrat sem tako morala, že zaradi kombinacije depresije in samomorilnih teženj. Na žalost je šel kmalu v penzijo in sem zamenjala z enim na privat, ampak ni bil ravno biser. Sem pa nekaj časa hodila k podporni skupini Muza (na Kongresnem trgu). Lepo je vedeti, da nisi sam in da te drugi razumejo brez obsojanja.
Pa še nekaj mi je pomagalo. Šport oz takrat kolesarjenje, zato sem nanj še danes kar nekako čustveno navezana. Dobro mi je delo, da sem čutila telo in videla, česa je sposobno. Potem sem začela še s tekom in utežmi, kar mi je dokaj hitro spet pomagalo k atletskemu videzu. Potem sem tudi prehrano kar samodejno sčasoma prilagodila športnemu načinu življenja - telo mi je dalo samo vedeti, da rabi toliko in toliko tega in tega. Seveda pa se miselnost ne spreminja tako hitro. Trajalo je leta, preden sem nehala za čisto vsako stvar preračunavati, koliko ima kalorij in koliko se bom od tega zredila itd. Ampak je šlo. Danes sem relativno v redu, samo depresivna sem občasno še vedno, ampak k temu sem dedno nagnjena, tako da niti ne morem dosti narediti proti temu. Pač živim s tem.

Poznam punco, ki so jo poleti izpustili po 8 mesecih iz bolnice in ji komaj rešili življenje. Sedaj sedaj sta pa z mamo spet na dieti. Je moja sorodnica, med njeno boleznijo sem bila veliko pri njej, zdaj pa raje ne grem k njim, ker se ne bi mogla zadržat....
Je pa pri njej bil res osnovni sprožilec bolezno družina... ampak sama (in njena družina) si tega noče priznat... preveč so zahtevali od nje in nikoli ni ničesar naredila dovolj dobro za starše...

Te zgodbe so vedno žalostne, imam  pa tudi občutek da so vedno bolj pogoste (skoraj vsak ima v svojem krogu ljudi vsaj eno punco s takšnimi težavami). Fajn je da se piše in govori o teh problemih na glas.

romy, perfekcionizem je eden najznačilnejših simptomov pri motnjah hranjenja (čeprav se zdi skregano z zdravo pametjo), še posebej pri anoreksiji. Take osebe so skoraj praviloma zelo uspešne v šoli, pri hobijih ... dokler se ne zlomijo. Tudi zato okolica motnje ne zazna takoj.