Anoreksija, bulimija ipd.

 

Hm, mar ni tako, da to velja za anoreksične, za bulimične pa ravno nasprotno?

 

Ne, Tanja. Meja med anoreksijo in bulimijo je težko določljiva. Mnoga dekleta nihajo med tema oblikama motnje prehranjevanja, vzroki pa so bolja ali manj enaki, namreč nezmožnost zdravega reševanja emocionalnih težav in pritiskov iz okolice.

 

Pogumna izjava. Zelo verjetno (nevede) neresnična.

 

Se strinjam. Razdeljenost na dva ekstrema telesne teže me je pri prvem obisku južnih držav ZDA čisto šokirala, prav tako reakcija prijateljev, ki so me obiskali v Ljubljani in bili presenečeni nad tem, da so vsi ljudje na cesti nekako suhi a ne preveč. Zdaj pa se mi zdi, da vsako leto na cesti srečujem vse več presuhih in občutno predebelih ljudi.

Tudi jaz opažam, da gre teža čedalje bolj v ekstreme: ali presuhe ali predebele. S presuhimi itak vemo kako je, ampak kar se debelih tiče pa ne vem kaj naj rečem. Enkrat sem pred nobel burekom na Miklošičevi videla eno (po moje še ne polnoletno dekle) v orto prekratki malci, v hlačah iz jeansa z nizkim pasom in orjaško michelinko med njima. Kar je bilo najbolj čudno, je bilo to, da je punca imela v ledvenem delu strije in to take, ki jih še nikoli nisem videla. Sploh nisem prepričana, da so bile strije, njene so namreč krvavele. Mamica ji je naročila en burek in veselo sta odšli domov. Mislim, res ne vem, glede na to, da tole ni bil edini primer, ko so starši skrbeli za prehranjenost svojih otrok, te prime, da bi ji kar eno primazal. Da ne omenjam Mc Donalds familij, ki pridejo v meka in požrejo vse živo. Včasih si to lahko videl samo v ameriških filmih, sedaj pa že v Mc Donaldsu v Novih Jaršah.

 

Ne vem, kaj se dogaja s starši, da pustijo, da se jim otrok tako razleze, pa s tem ne mislim, na malo špehca, ampak na tiste hude okrogle primerke. A ni tistemu, ki je odvisen od tebe najlažje kontrolirati prehrano? Otrok bo imel celo življenje uničeno zaradi čudnih prehranjevalnih navad in to staršev sploh ne skrbi? 

 

In tudi ne razumem tistih, ki ne dojamejo, da hčerke po jedi bruhajo (ne razumem, ker sem imela veliko znank in kolegic, ki so bruhale po vsaki jedi in to tako, da je bilo še slepemu in gluhemu jasno, da nekaj ni ok, starši pa niso opazili nič).

 

Spomnim se, da mi je mami vsako soboto iz trgovine nosila razne krofe in bureke in podobne mastne bombe. Saj ne rečem, da eno in druge ne sede ob kakšni priložnosti, ampak vse skupaj se mi je pa prav upiralo. S tem, da je mami mislila, da me s tem nekako nagrajuje. ?! Malo težje jo je bilo navadit, da me bo nagradila raje s kakšnim dobrim jogurtom in sadjem. Po tem, ko sem začela odklanjati te sobotne "dobrote", se je mami spravila na psa, ki bi po specifikacijah moral imeti 9 kil, ima jih pa kar 19. Mami se enostavno ne more kontrolirati in mu daje hrano kadarkoli jo lepo pogleda. Ah ja... Nekateri starši očitno zdravijo svoje komplekse preko tistih, ki so od njih neposredno odvisni.

 

 

Mogoče bi ta tema bolj sodila v podforum zdravje .

 

Maja, bravo!  že prej sem te začutila kot močno in pogumno osebo in zdaj se mi je to samo potrdilo. Tudi glede depresije ti povem, da se ti ni potrebno sprijazniti z njo.

 

Drugače pa žal ne morem biti pametna, ker sem se tudi sama že zaletavala v zid punc iz moje okolice, na žalost brez uspeha. Se mi zdi, da mora pri vsakem, ki je v krizi, priti do nekega klika v glavi, da je zdaj pa res na dnu in da je od njega odvisno, ali in kdaj se bo dvignil. Le da nekateri čakajo dolgo, predolgo...  In smo ostali prekleto nemočni.