Objavljeno: 3. sep 2010 17:52
Nekega fanta poznam tri leta. Lani poleti sva se začela veliko družiti, pogovarjati, sprehajati,... Pogovarjala sva se po cele popoldneve prek msnja, govoril mi je da sem lušna punca, ... Mislila sem,da bi rad od mene kaj več kot prijateljstvo, zato sem ga vprašala, kako gleda name. Rekel je, da je zmeden, da ne ve trenutno, kaj bi rad, ker iz tako dobrega prijateljstva še ni začel zveze. Nato sva poskusila z zvezo, ki je trajala dva meseca. Po dveh mesecih je bil spet zmeden in rekel, da ima občutek, da je vse pokvaril. Mogoče zato, ker sem jaz dala pobudo za zvezo, čakala pa sem njega, da naredi naslednji korak. Nekega večera me je vprašal, kako se bova danes poslovila. Iz tega sem sklepala, da mu je mar zame... . Jaz nisem silila vanj, ker nisem bila prepričana, kaj čuti do mene. Rekel, da to ni to in sva zvezo končala. Od takrat se nisva videla osem mesecev, samo povedala sem mu, da nikoli nisem bila zaljubljena vanj. Zdaj vidim, da sem bežala pred lastnimi občutki, bala sem se priznati, da mislim nanj večkrat na dan, da mi srce začne razbijati, ko ga slišim, vidim, ...da bi rada z njim preživljala večere. Nikoli mu nisem tega priznala, ker nisem vedela ali je to zaljubljenost ali ne. Še danes ne vem, samo vem, da ga grozno pogrešam. On ima sedaj punco, če pa se slučajno kje srečava, se normalno pogovarja, smeje z menoj, kot da nič ni bilo. Če bi mu priznala, da sem mu lagala, mi nikoli več ne bi zaupal, vem. Kaj naj storim? Ali naj mu priznam ali ne? Sama nase sem jezna, ker ga ne morem pozabiti.
0
0
