Živeti v Londonu

Naslednjega aprila nameravam se za nekaj časa preseliti v London in bi potrebovala kakšen nasvet. Za to sem se odločila ker se je moje življenje obrbnilo na glavo in si želim poskusiti živeti za nekaj časa v tujini. 

Kaj te pa zanima? Kaj boš pa delala tam, kje boš živela, to že veš?
Bila sem nekajkrat tam in poznam nekaj Slovencev, ki tam živijo, nismo pa v rednih stikih.

Če si na Facebooku, poišči skupino "Slovenians in the UK" in pošlji prošnjo za članstvo. Kar nekaj Slovencev živi v Londonu. Lahko se pa tudi obrneš na ambasado in ti bodo posredovali podatke ali pa vsaj e-maile, ki jih imajo.

Kot je ana25 rekla, v Angliji je blazno težko najdet neko razmeroma dobro službo brez visoke izobrazbe, tako da resno premisli, če si res pripravljena na veliko spremembo. London je tako ogromno mesto, da se človek hitro v njem izgubi, iskanje stanovanja, ki ni luknja in ne stane celo premoženje, je umetnost, utrip je nekaj, čemur noben del Slovenije niti blizu ne pride (zaradi mase ljudi), itd. Pa še precej drago je, tako da je dobro imet nekaj začetnih financ, dokler se ne ustališ.

Vedite samo to- v Veliki Britaniji se ne cedi med in mleko, če je to razlog, zakaj bi šle. Stanovanjski standard je v povprečju slabši kot v Sloveniji, s tem da so cene nepremičnin v primerjavi s Slovenijo krat 5, za službe je konkurenca neznanska, dela se cele dneve, na splošno je tempo življenja še hitrejši, pritisk na otroke, da pridobijo samo najboljše ocene že od nivoja osnovne šole je zelo hud, s tem da šolanje za razliko od Slovenije ogromno stane (ne samo univerzitetno, tudi kvalitetno srednje šolstvo ni zastonj) in podobno. Predvsem pa v mestih kot so London, ni občutka varnosti- hoditi sam okoli ponoči je zelo tvegano, veliko več je tatvin, nasilja, nestrpnosti zaradi večje multikulturnosti družbe in tako naprej. Je pa življenje v tujini nedvomno dobra izkušnja za naprej, ker se naučiš znajdet se v novem okolju, izpopolniš jezik, spoznaš veliko novih (predvsem bolj svobodomiselnih) ljudi, itd.

Seveda so plusi in minusi, ampak mislim, da je treba vedet, zakaj greš v tujino in ne kar tako brezveze. Pa ne mislim zdaj to za vaju direktno, ampak poznam toliko mladih ljudi, ki bi samo radi spokali iz Slovenije in nekam šli, pa se sploh ne pozanimajo, kaj jih bi čakalo.

Tudi jaz sem imela v planu letos v aprilu oditi v London. Vendar sem se odločila mesec kasneje za Avstrijo,ker mi je bližja. Zečetek je povsod težak. Vendar, če sploh ne začneš ne moreš priti nikamor. Če imaš v Sloveniji garantirano službo, potem super, če ne pa...je vse boljše. Meni je žal, da nisem bila že prej sama bolj odločena in sem že zgubila zato eno leto in se obremenjevala in mi nihče ni želel pomagat ne za Slo in ne za Avstr. Nimam nobenih dobrih vez. Zdaj pa se mi je spet vse podrlo in moram začeti na novo. Moramo biti zmagovalci in iskati srečo in uspeh drugje, pa četudi čisto sami.

Za kontakte glede Londona, me kontaktiraj na ZS. Ti lahko priporočam ljudi, ki bi ti lahko pomagali. Sicer z delom pa si moraš sam pomagati, razen kakšno strežbo bi se dalo urediti.

Mah, zadnje čase, res že skoraj nimaš kaj izgubit, če greš v tujino. Jaz tudi zelo resno razmišljam... sicer ne o Angliji. Me pa skrbi, ker nimam izkušenj in moj študij je totalno neuporaben... Drugače pa pozam enega fanta, ki je šel že prvo leto gimnazije v Anglijo in od tega je minilo že več kot 5 let. Imel je tudi podporo družine, definitivno. Ker je potem še kdo odšel za njim. Je pa drago, ful. Vem, da je res hudo dosti delal, ampak na koncu, mislim, da se zdaj ukvarja s tem, za kar je študiral pa ni iskan profil, nasprotno... Pa vem še za nekaj ljudi, ki so kam odšli in se ne mislijo več vrnit... V tujini dosti več štejejo izkušnje, vztrajnost... V Slo pa se mi zdi, da še veze več ne štejejo... Jaz res občudujem ljudi, ki se odločijo in grejo in predvsem vejo kaj hočejo. To zadnje se mi zdi, da je še najbolj pomembno...

Jah, ne vem, če bi komurkoli tujino a priori odsvetovala. 2 x sem živela zunaj, v 2 različnih državah in ti dve izkušnji sta mi zelo veliko dali. Sem imela pa že prej vse lepo napeljano in za vse poskrbljeno, ker nisem človek, ki bi upal it živet kam na blef, brez nekega gotovega pristanka in zaledja.

Res je, da je ritem tam drugačen, da se dela več in bolj intenzivno, ampak si vedno za dobro delo pohvaljen in nagrajen, mladi so enakovredno cenjeni in spoštovani kot starejši, vsaj jaz sem imela pozitivne izkušnje. Stresa ni nič manj kot v Sloveniji, če res delaš, imaš komaj kaj časa še za druge reči, privatno življenje, hobije. Na daljši rok si ne predstavljam življenja v nobenem (evropskem) velemestu, meni osebno je kvaliteta življenja doma veliko, veliko boljša, sploh zdaj, ko imam družino. Nikoli pa ne reci nikoli. Če bi se mi (nam skupaj, seveda) odprla priložnost, bi verjetno še kdaj kam šla, ampak ne v veliko mesto.

Meni se zdi super, da razmišljate o izkušnjah v tujini. Kljub temu se nikoli ne bi spustila v nekaj, če ne bi imela osnovnih stvari zagarantiranih (služba, stanovanje itd.). Poleg tega se strinjam z Lubenico - kulturni šok bi znal biti problem. London je za nas, Slovenčke, ogromen in si ne predstavljam, da bi se lahko dobro vživela v tamkajšnji utrip življenja. Med in mleko se ne cedita nikjer in tujina ni Indija Koromandija. Sicer sem trenutno tudi sama na podiplomcu v tujini, a v relativno majhnem, prijaznem in urejenem mestu - zame idealno in sem se navadila brez problemov, celo zelo všeč mi je tu.. Morda pa za začetek razmislite o manjšem mestu in ne ravno svetovni metropoli - prehod bi bil verjetno bistveno lažji.

Mene ne zanima blišč in podobno. Si to želim kot izkušnjo zase. Sem kolebala med Italijo, Malto in Londonom. Italija ni izziv ker sem kar dosti časa preživela čez. Na Malti sem tudi že dostikrat bila. London me najbolj mika ker je dosti stvari za videt, pa zanime tečaje imajo. Trenutno sem po več kot 10 letih razerja sama, hišo bo treba prodat ker sama ne zmorem finančno. Imam delo s katerim nisem zadovoljna, tako, da mi to zgleda idealen, predvsem pa skrajni čas, da se tega lotim. Čez 10 let si tega ne bom upala, sedaj pa še. Sicer pa nimam še nič ne dogovorjeno ne ničesar. Počasi se odločam in začenjam planirat. Je pa res, da dokler hiše ne prodamo, nimam kaj praskat...

Ravno zaradi službe si jaz nisem upala v Novo Zelandijo ali Anglijo. Res je da se delo da dobiti, pač ne smeš komplicirati za začetek. Moraš pač gledati da ti je to le odskočna deska, plavaš pa potem dalje...do cilja. Predlagam, da greste, ker časi glede na prognoze v Sloveniji so zelo slabi in se nič dobrega ne obeta. Tudi sama sem dolgo, predolgo odlašala, vendar se stvari niso spremenile. K večjemu se mi je vse obrnilo na glavo. Ravno, ko sem imela fanta in je kazalo, da mi bo lahko on kaj pomagal...se je vse izjalovilo. Očitno nam nekaterim pač ni namenjeno tukaj.

Osebno nisem prepričana, da je to dober razlog za odhod. Razhod je že sam po sebi stresen dogodek in velika sprememba v življenju, selitev v drugo državo pa sploh, čisto vse moraš od začetka, v tujem okolju, novi ljudje, nov ritem. V obdobju prebolevanja je dobro imeti ob sebi znane in drage ljudi in kasneje, ko preteče že dovolj vode, morda načrtovati še druge, večje spremembe. Sicer je pa vedno tudi povratni let domov, če (še) ne bi šlo.