živčnost

Lepo pozdravljene!

 

Nevem, če tema ravno spada sem, a je z mojim problemom tudi na nitki moje zdravje. Torej, nekje v srednji šoli sem se začela na kvadrat sekirati za ocene in majhne malenkosti. Kar prišlo je od nekod, ta grabežljivost, čeprav sem bila vseskozi odlična ali pravdobra. Grem na faks v LJ (aja, doma sem iz okolice MB), pustim manj kot po letu dni, ker nisem zdržala od doma (edinka;). Nato sem se prepisala in en profesor me je zafrkaval. Nevemkolikokrat sem šla na izpit, a me ni spustil, snov sem že na pamet vedla. Spet pustla vse, ker mi živčki niso več ničesar dopuščali. Konec srednje šole so se začeli problemi z želodcem. Po dolgih preiskavah so zdravniki dali diagnozo, da je to vse na živčno psihični bazi. Zdaj je želodec kakor je... včasih miruje, včasih ne. Pa delujejo zdaj tako močni glavoboli, da je joj. Nevem kaj naj naredim, teža mi je padla vsaj za 10kg. Pa ni čudno, ker se sekiram za vsako besedo in stvar, ki me malo zmede...

 

Vendar bi se rada pozdravila! Imate kakšno idejo?? Na koga se naj obrnem? Na psihiatra ali obstajajo kakšni krožki, delavnice, predavanja - karkoli? (knjige ne pridejo v poštev, sem že imela doma-prebereš, se zamisliš in kmalu pozabiš).

 

Za vsak nasvet bi Vam bila zelo hvaležna! LP

 

barbi, tud jest sm bla zlo živčna, samo mene je mami začela bodrit in me zlo spodbujat.. ko sm mela krizo mi je zmer stala ob strani pa mi dala občutek da težave sloh niso tako grozne kot se mi zdijo..

če ti drugi ne znjao pomagati- bljižni, prijatelji, potem bo verjetno res najbolše če greš k psihiatru..

 

kaj več ti ne moram svetovat, ker nism ekspert na tem področju, vsekakkor pa bom držala pesti zate in upam da bo kmalu bolje.. veš, življenje je prekratko in tako lepo, da se ga ne splača preževeti v živciranju.. lepo bodi in uspešno

 

 

Ja, jst sem tudi tri leta nazaj se zaradi neke stvari tok sekirala ,da sem "pozabla" jesti in shujšala za 15 kg, čeprav jih počasi dobivam nazaj-  KT so krive  

Najbolj je tako kot si ti rekle že druge, da se skoncetriraš na kako drugo stvar ,ki bi te znala obenem tudi v dobro voljo spravit- sprobaj se v peki, da ne boš glih preveč shujšala

Draga Barbi5,

veš, jaz sem na začetku gimnazije prav tako želela imet čim boljše ocene in sem se po cele dneve učila, bila pod konstantnim stresom in cele noči nič spala. Rezultati so bila seveda vedno slabši, moje zdravje in počutje pa popolnoma porazno. Vse skupaj je postalo začaran krog..., ki me je vodil globje in globje... v vedno slabše stanje...

Kako sem spremenila odnos do življenja težko rečem, lahko pa povem, da so mi pri tem dosti pomagale različne knjige iz področja psihologje in duhovne rasti.

Tako ti lahko rečem, da je pomembno, da gledaš na izpite iz drugega zornega kota in sicer ne kot cilj, ki ga moraš na vsak način doseči ampak kot del poti - npr. pot kot učenje, izpit pa kot del poti... Da se učiš zaradi znanja samega in ne zaradi ocene - ker če ti bo postalo vseeno, kakšna bo ocena in ti bo pomembno le to, da stvar znaš, bodo izpiti opravljeni brez napora..., poleg tega pa ne boš bila pod pritiskom, da moraš naredit izpit.

Glede profesorja pa... - mogoče res, da te zafrkava, zagotovo si pa ti tista, ki mu dovoliš, da mu to tudi uspeva... Če greš na izpit z mislimi, da te hoče vržt, boš tud sigurno padla... Sej veš, kakšno moč imajo naše misli, a ne?  Torej - ko boš šla naslednjič na izpit, raje misli, da prof. ful želi, da narediš izpit...

 

Hvala za vzpodbudne misli! Vsekakor vidim, da nisem edina v tem in to pač že doživela. "Cukrček", glej - forum in stran mi je odlična, sem že večkrat pobrala kakšno dobro idejo in nasvet! Samo jaz zelo dosti nisem na internetu - ko pač uletim.

 

Prav imate, da je vse v glavi. Vendar je potrebno ZELO veliko, da se tega zaveš in ŠE VEČ, da to odpraviš! Vsaj pri meni je tako... Doumela sem že, da je težava v glavi in da ni dobro, da se tako sekiram, ker škodim sama sebi. Vendar me prime in se včasih pač ne morem zadržati. Prakticiram pa Tvoj nasvet - "Cukrček" in štejem do pet (ampak le, če se spomnim na to v tistem trenutku;)

 

Aja-pa doma imam vse "pošliftano", imam krasne starše, od katerih še nisem doživela žal besede, isto od mojega fanta. Je pa dosti takšnih drugih, ki sprevidijo kakšna sem in me zanalašč jeb... v glavo (dobesedno). Pa sem že tolkokrat rekla, da se je brezveze sekirat, a ...

 

Vsekakor ne mislite, da ne cenim Vaša mnenja - vsako je dragoceno in zaželjeno - ko pač utegnem, napišem še jaz kaj!!

 

Lep sobotni popoldan Vam želim!

 

Draga sladka - mislim "cukrček" - žal nisem mogla počakati, da ne bi šla gledati, če si se kaj oglasila Veš, res sem samo dala temo in čakala. Imela sem občutek, da se vsi med seboj poznate pa to... NISI bila groba, rada imam direktne ljudi, ker sem tudi jaz takšna, ko je pač treba ali možnost to biti.

 

Vsa Vaša doživljanja sem doživela tudi sama... oh, kako je to hudo. Res je pa, da je tudi smeh zdravilo, pa kakšna sproščujoča kopel (brez misli kaj bo, kaj je ipd., le uživanje) in knjiga (sem včasih dosti brala, sedaj pa nekako ne več). Pa npr. seveda šport. (spet)včasih sem tekla, kolesarla in še vse mogoče, sedaj sem to omejila, ker si delava stanovanje in se mi potem po napornih popoldnevih preprosto ne da. Nekako sem pač rabla nekoga, da mi odpre oči, ker ko te boli glava, ne velja le pojesti tableto in čez urco bo svet lepši. Kaj pa bo, ko tableta in njeno delovanje poneha? Krut svet in - glavobol.

 

Res je pa življenje eno. Tega se premalo zavedam/o!!

 

Lep pozdravček!

 

                                      

"Cukrček" hvala ti še enkrat za zelo vzpodbudne besede! Po moji prvi oceni moraš biti krasna oseba in prijateljica!

Res je tale naš in vaš forum fajna stvar - če ravno nimaš prijatelja "pri roki" (pač obveznosti, jaz svojih prijateljic žal ne vidim pogosto) in pa tudi, ko se potrebuje nasvet širše množice - več glav več ve

Upoštevala bom tvoj nasvet in zlivala misli na papir.,, Hvala za "ponudbo", da ti lahko pišem privat-bom v kratkem!!

 

Lepo se imej in vsi, ki to berete!
LP