Mi doma smo namreč izjemno alergični na tako ''fehtarjenje'' za prispevke, ker se nam zdi to neke vrste izsiljevanje oziroma izvajanje pritiska. Smo namreč vsi precej dobrodelno usmerjeni, recimo nosimo oblačila na Rdeči križ, jaz vsak vikend že dve leti sprehajam zavetiščne pse in jim pogosto kupim hrano, v gimnaziji sem osnovnošolcem hodila pomagat pisat domačo nalogo in se učit, mami je marsikdaj kakšnemu šolo obveznemu otroku podarila kakšne zvezke, barvice, itd. Torej nimamo problema s tem, da bi komu kaj dali, izredno pa nas moti način, kako nekateri to poskušajo dosečt.
Jaz sem enostavno mnenja, da kdor ima v sebi nek čut za soljudi, bo itak dajal sam od sebe, drugi pa pač ne. Taka prisila, torej zvonjenje po domovih in podobno, pa se mi zdi skrajno neprimerna, ker konec koncev nikoli ne veš h komu potrkaš. Lahko, da potrkaš na vrata, kjer morda nekdo res ni zmožen donirati, je pa v to na nek način prisiljen, ker je to, da ne daš ničesar, po mojem mnenju družbeno zelo ožigosano dejanje.
Mi smo recimo precej dobro situirani, pa nikoli ne damo ničesar, če pride kdo zvonit na vrata. Enostavno imamo pri sebi razčiščeno, kako se bomo dobrodelno udejstvovali in ne rabimo, da kdorkoli zato hodi k nam na vrata dobesedno izsiljevat denarne prispevke. Jaz sem se recimo enkrat celo skregala z nekim študentom na ulici, ki je zbiral prostovoljne prispevke za nevem kaj in mi je rekel, da ne vzamejo manj kot 12€. Verjetno ni treba poudarit, da sem ga pogledala kot tele v nova vrata, ker ne vem, kako si drznejo celo postavljat višino donacije. Morda bi kdo lahko dal 3€, 12€ pa enostavno ne more? No, na koncu me je seveda tisti študent prav vzvišeno gledal in mi očital, kako ne mislim na druge in nevem kaj še. Medtem ko je sam za zbiranje teh prispevkov plačan in jih zagotovo ne bi sploh pobiral prostovoljno.
Uglavnem, mene take stvari res jezijo (poleg ''prodajanja'' vere oziroma religije po domovih) in me zanima, kako vi gledate na to.