Objavljeno: 15. feb 2007 23:21
Ti čisto verjamem, da je pri vama tak sistem na ure znesel perfektno. Hotela sem samo povedati, da med obema ekstremoma obstaja še n variant in da mora vsaka mama najti svojo. In sploh ni nujno, da bo dojenček, ki se ga doji na njegovo željo (kot se je naš in tudi hči tvoje prijateljice)- torej totalno nepredvidljivo, kasneje zganjal "teror" nad mamo. Naš mali ga ni.Nikoli pa ne veš, kaj bo nastalo. (pa čisto btw: ne vem, kako lahko 1,5 letnica "zahteva" dojenje? dojenje je stvar dveh in takoj ko enemu ni več do tega, se dojenje neha. Ok, včasih mora mama pač malo "pomagati" ).
Dokler nisem zgruntala lastnega sistema in se naučila poslušati lastnega občutka, so mene nasveti v stilu "tega ne počni, ker bo potem to in to" kar malo strašili in begali.
Midva sva se odstavljala zelo postopoma. Nekje pri desetih mesecih sem ga dojila (če se prav spomnim) še med obroki (za malico
) in obvezno pred spanjem, ker drugače ni znal zaspati, se pravi kakšnih 5x na dan. Potem sem počasi ukinila tiste maličaste in ostala sta samo še oba predspalna. Potem sem nekje na začetku enajstega meseca ukinila dnevnega predspalnega, in ko je čez kakšne tri tedne čisto zagotovo osvojil rutino uspavanja brez dojenja, sem ukinila še večernega. In to je bilo to. Ok, bilo je nekaj joka (prvi in drugi dan kar hudo), ampak je z božanjem in ujčkanjem itd šlo brez problema v parih dneh. Mleka je pa postopno bilo vedno manj, tako da, ko sva se nehala dojiti nisem občutila nobene napetosti. Star je bil pa dobrih 11 mesecev (zdaj ima malo manj kot 2 leti).
Prav konkretnih knjig na to temo ne poznam, poskušaj pobrskati malo po razvojni psihologiji, sicer pa nekaj najdeš v P. Leach: Otrok od rojstva do šole (ampak v STARI izdaji) čisto na koncu v posebnem dodatku, pa mogoče kaj najdeš še v Stoppard: Kaj zmore vaš otrok. V knjižnici jih je kar nekaj na to temo. Sicer pa vedno in povsod palijo knjigice, žoge, grajenje (mama) in podiranje (dete) stolpov, prelivanje vode z lončki med kopanjem, gledanje v ogledalo, petje, ples, prstne igrice, bibarije, baloni, pihanje mehurčkov, delanje zajčkov z ogledali, itd.
Dokler nisem zgruntala lastnega sistema in se naučila poslušati lastnega občutka, so mene nasveti v stilu "tega ne počni, ker bo potem to in to" kar malo strašili in begali.
Midva sva se odstavljala zelo postopoma. Nekje pri desetih mesecih sem ga dojila (če se prav spomnim) še med obroki (za malico
) in obvezno pred spanjem, ker drugače ni znal zaspati, se pravi kakšnih 5x na dan. Potem sem počasi ukinila tiste maličaste in ostala sta samo še oba predspalna. Potem sem nekje na začetku enajstega meseca ukinila dnevnega predspalnega, in ko je čez kakšne tri tedne čisto zagotovo osvojil rutino uspavanja brez dojenja, sem ukinila še večernega. In to je bilo to. Ok, bilo je nekaj joka (prvi in drugi dan kar hudo), ampak je z božanjem in ujčkanjem itd šlo brez problema v parih dneh. Mleka je pa postopno bilo vedno manj, tako da, ko sva se nehala dojiti nisem občutila nobene napetosti. Star je bil pa dobrih 11 mesecev (zdaj ima malo manj kot 2 leti).Prav konkretnih knjig na to temo ne poznam, poskušaj pobrskati malo po razvojni psihologiji, sicer pa nekaj najdeš v P. Leach: Otrok od rojstva do šole (ampak v STARI izdaji) čisto na koncu v posebnem dodatku, pa mogoče kaj najdeš še v Stoppard: Kaj zmore vaš otrok. V knjižnici jih je kar nekaj na to temo. Sicer pa vedno in povsod palijo knjigice, žoge, grajenje (mama) in podiranje (dete) stolpov, prelivanje vode z lončki med kopanjem, gledanje v ogledalo, petje, ples, prstne igrice, bibarije, baloni, pihanje mehurčkov, delanje zajčkov z ogledali, itd.
0
0
!
oz. obrnjena na glavo. Sedaj imam preglede že na 14 dni.
