Zakon proti klofutam...

Tudi jaz (še) nimam otrok, pa vendar sem mnenja, da če otroka dobro vzgajaš, ni šans da bi se šel sam poškodovat in potem iz čiste zlobe dejal pred X ljudmi, da ga je mama/oče. Poznam veliko družinic, kjer imajo otroke res lepo vzgojene, so potrpežljivi tudi če kakšno ušpičijo in se z njimi pogovorijo. Teh otrok res nisem videla nikoli trmariti ali pa da bi se drli kar tako, iz navade. Je pa blizu nas ena družina, kjer lahko dnevno spremljamo njihovo vzgojo. Hčerka, stara 4leta, je razvajena in navajena dobiti vse, kar si zahoče, če ne, se začne dreti kot sirena in tuli, pa se dobro vidi da se samo dela in da ji ni nič hudega. Potem pride njena mama in jo najprej okrega z neprimernimi besedami: Kaj se dereš smrklja, a boš tiho!!, potem pa če se mala še vedno dere, sledi klofuta oz. ena čez rit ali pa tri. In mala se potem še bolj dere, kajpak. No, hotela sem povedati da TAKIM staršem tudi tak zakon ne bo prišel do živega, ker so bili oni sami tako vzgajani in jih živ bog ne bo prepričal, da klofuta in ena čez rit nista vzgojni metodi pri malem otroku. Oni bodo pač živeli s tem in najverjetneje se bo to nadaljevalo še pri njihovih otrocih, ko bodo le-ti imeli svoje otroke.

Sama sem v otroštvu dobila kakšno čez rit, tudi klofuto ampak je bila vedno upravičena (pa ne zagovarjam staršev, ker bi sama tudi izgubila živce in pamet ob takem otroku kakršna sem bila sama, nisem bila razvajena ampak sem delala druge probleme), sem pa gotova pri tem, da ko bom jaz imela otroke, se bom skušala z njimi usest, se pogovorit o nastali situaciji in pač dopovedat, da ni bilo pravilno kar so naredili. Skušala se bom tudi izogibat kaznim ala tri dni brez televizije, ker to ni neka huda kazen... Niti nočem biti kot nek varuh zapornikov in otrokom dodeljevat kazni.

Sicer pa se zavedam, da je teorija eno in praksa drugo. Sem pa prepričana vase, da ne bom otroka nikoli udarila.

Se podpišem pod Katrin in Pasley.

Podpis pod mimiko!

Mislim, da ni problem, da bi ljudje delali več kot so včasih še vedno večina dela samo 8 ur na dan. Problem je v delavniku, ki se začne pri marsikomu šele ob 8 uri in se konča ob 16 uri in če se slučajno zgodi da je potrebno kdaj potegniti je ura že 17 ali 18. Včasih so pričeli z delom ob 6 uri, najkasneje pa ob 7 uri, pa tam do 14 ali 15 ure.

Je pa res tako kot je bilo že rečeno, danes so že starši produkt razvajanja in temu primerno se tudi lotijo starševstva. Ko postaneš starš se življenje zelo spremeni, nikoli več ne more biti tako kot je bilo pred tem, vendar nekateri to pač ne morejo sprejeti.Težko se soočijo s tem , da imajo sedaj njihovi otroci prednost v njihovem življenju in ne oni sami. Prisotno je veliko nezadovoljstva in pa občutka velikega žrtvovanja.

Danes je marsikje  delavnik sestavljen pri otroku iz časa preživetega v šoli in popoldne čas preživet v izvenšolskih dejavnosti, kajti starši hočejo imeti skorajda genija, ki obvlada šport, jezike, glasbo in pa mogoče še kaj. Starši pa hodijo v službo,  popoldne razvažajo otroke, vmes letijo na fitnes, klepet s prijatelji, zvečer še malo ven in so otroci pri dedkih in babicah.

Tako kaj hitro lahko mine obdobje otroštva, ko je otrok še pripravljen prisluhniti staršem in tako dobiti popotnico za čez burno obdobje pubertete, kajti začeti vzgajati šele takrat, ko nastopijo problemi pubertete je popolnoma prepozno, otrok ti takrat ne bo prav nič več prisluhnil.

Otroci so še vedno taki kot so bili pred 50 leti in nič drugačni, današnja družba bi jih rada naredila za instant otroke.Otroci gredo še vedno radi na sprehod s starši, zaspijo v objemu mame, po prebrani pravljici, slišijo besedo rada te imam, čutijo objem ko jim je težko, všeč jim je vonj po kuhi ko pridejo domov in če bo otrok vsega tega deležen, ko bo preživljal otroštvo, se bo mogoče tudi v puberteti rajši vračal domov, saj mu bo to neko zavetje in toplina.

Marsikaj se da početi tudi, ko postaneš starš, pač v to vključiš še otroke in se imaš prav lepo in to brez klofut ali pa zaradi "preobremenjenosti " popolnega duševnega zanemarjanja.

Je pa tako, da predno deliš nasvete o starševstvu je potrebno to doživeti, vsi smo super starši dokler to ne postanemo, dokler o vzgoji samo beremo.Potem se pa vpletejo čustva. To me spominja na spremljanje tekme v naslonjaču, kako so vsi pametni in kritizirajo športnike, če ga polomijo, a ko bi bili sami tam in bi morali odigrati pa ne bi bili več tako glasni in pametni. S tem, da športniki imajo veliko prakse, treninga predno se pojavijo na tekmovališču, starš pa ne, vsak dan mu prinese kaj novega s čimer se do sedaj še ni srečal.