Tesnoba

Hey.
Mene pa zanima če ima katera od vas izkušnje s tesnobo.
Znaki so približno taki: omotica, vrtoglavica, splošna šibkost, lahko slabost - bruhanje, nespečnost, temnenje pred očmi, mravljinci v določenem delu telesa, pritisk v glavi, ušesih, stiskanje in zbadanje v prsih in okoli srca, razbijanje srca, težko dihanje. Oseba lahko doživi pravi panični napad in je prepričana da jo bo zdaj zdaj pobralo , nadaljuje se lahko celo do take mere, da od strahu ne zapušča več varnih sten stanovanja in je v nenehnem strahu kaj je z njo narobe.
Sama doživljam take in podobne stvari in mi je zelo hudo, celo na vsa predavanja ne morem, ker se čas čutim šibka in omotična, pa v prsih me ščipa, tudi če so zdravniki izključili že veliko stvari in me praktično skoraj ne bi imelo kaj skrbet.
Če ima katera take ali podobne izkušnje naj prosim napiše, da mi bo vsaj malo lažje

Pojdi na društvo DAM, kjer ti lahko pomagajo. Imajo svojo spletno stran, pogooglaj pa boš videla vse informacije. Vsekakor pa rabiš strokovno pomoč! Pa ne skrbi, vse bo še v redu.

nekaj bi ti vedela povedat, ja.... če želiš mi lahko pišeš na ZS, da ne bova javno tu razpravljali

ja, se mi dogaja.
Meni se to včasih zgodi v prostorih kjer je velika gneča - recimo v kakšnih groznih trgovskih centrih (ne vseh). Nimam vseh teh znakov, kot jih sama opisuješ, nekaterei pa gotovo. Se mi pojavi dostikrat tudi kadar kam zamujam, če dobim neko prepričanje, da ne bom opravila tega kar moram, sem obljubila in potem od take treme lahko popustim tik pred zdajci, tudi ko sem v to vložila že veliko svojega truda... Prvi znak pri meni je, dam mi postane neznosno vroče, začnem se potit, neudobno mi je v svojem telesu, kar napihnem se (in res tudi zgledam kot da bi imela še enkrat večji volumen - recimo na kaki fotki se vidi, kjer se ne počutim dobro v kakšni družbi, ko je moj obraz napihnjen kot žoga (lička), telo itd...). Kaj mi pomaga - če sem sama takrat NIČ! Se samo stopnjuje, ko se mi lahko tudi kar utrga malo (tega ne bom opisovala tu), če pa imam recimo fanta ob sebi pa se je že naučil, kako me pomiri lahko (po telefonu malo pomaga, ampak ne čisto) in začuda se lahko kar hitro poberem nazaj, se uredim do konca, grem ven in izpeljem vse kot da se prej ni zgodilo čisto nič. Aja in ko mi rata vroče se počasi začnem dušit, vse obleke me vežejo - ponavadi pomaga, da pijem vodo, se slečem, odprem okna in se poskušam umirit, da me to mine. Pomaga mi da mi fant predstavi situacijo kot nekaj mahjnega, nedolžnega, ki jo bom brez težav v redu izpeljala, da imam še vedno dovolj časa, ... Potem pa kar zginejo moje predstvae kako bo vse narobe :).
Js tega nisem šla nikoli zdravit, čeprav sem o tem že razmišljala, bi si to želela... Ampak predno bi se naročila pa dobim taka vprašanja - kako bom to opisala, ali se jim bo sploh zdel dovolj resen problem, ali bodo dovolj profesionalni, ali bom dobila zdravila, ali knjige za prebrat ali pogovore, itd. H komu naj se naročim - psihiatru, psihoterapvetu, psihologu , ...
Se pa strinjam je izredno moteče in včasih prav adijo pamet. Se mi pa še ni zgodilo, da bi od tega omedlela ali bruhala. Nespečnost - ja.
Kako si še sama pomagam - razmišljam o tem, katere situacije, ljudje, me spravijo v tako situacijo, v glavi se pripravim nanjo, ko me čaka in si tudi vzamem dovolj dolge priprave, pri pomembnih stvareh, za katere že predvidevam, da me bo strah, si uredim, da nisem sama in da imam vsaj mojega na liniji, če že ne ob sebi. In se da velikokrat to tudi preprečiti. Moram rečt, da je sedaj bolje kot recimo v lanskem letu oz pred dvemi leti že. Marsikaj opravim čisto normalno, brez zapletov, organizirano, sama, me ni strah in marsikatera taka včasih grozna situacija je postala nič posebnega.
Se mi pa še vedno zgodi npr. ker kadar sem v naglici, in potem nečesa zelo pomembnega ne najdem (npr. kakšnega paprirja, dokumenta, karkoli) in imam občutek, da bom zaradi tega zamudila - brez te stvari pa ne morem od doma - evo to je klasičen primer ko bi se mi zgodila ta tesnoba in potem panika.
Recimo temu se da čisto preprosto izognit, da si vse kar potrebuješ za naslednji dan pripraviš že en dan prej, ko tudi če česa ne najdeš takoj, se ti ne mudi in ni od tega odvisno, da se bo ves plan sesul :).
Take preproste male rešitve so. Je pa tvoja odločitev ali boš raje s tem živela ali zmogla poiskat strokovno pomoč. Vem, da to je enostavneje rečt kot storit. Mogoče se zaupaj eni močni osebi, ki ti je blizu, da ti ob tem stoji ob strani ali da te ta oseba naroči ali da gre potem s tabo itd.
Če želiš, mi lahko pišeš tudi na ZS za kak klepet. Vem pa kako se počutiš in sigurno nisi edina!

Tako, ko si tukaj opisala opiši svoji osebni zdravnici. Ta te, bo če boš želela poslala naprej k psihiatru in on naprej k psihologu. Dobro je, če bi psihiatru zaupala svoje težave, ker prej ko začneš s terapijo, bolje je.

Problem je dovolj resen. Kažeš znake nevroze, ampak brez skrbi, saj ima znake nevroze več kot 50% populacije ljudi.

Če bodo dovolj profesionalni boš kasneje videla. Vztrajati moraš pri dobrem psihoterapevtu. Mogoče ne boš v prvo našla dobrega, boš pa bogatejša za eno izkušnjo več.

Zdravila, če jih ne želiš jemati ali ne bodo nujna ne boš jemala. Izrazi svoje želje psihoterapevtu.

Psihoterapevt ti bo nudil pogovore oz. te usmerjal na tvoji poti.

Za kaj več informacij lahko vprašaš tu ali na ZS.
Lp

octopussy, hvala za odgovor.
V bistvu si me malo zmedla - omenjaš vse 3 pa še osebnega zdravnika - h komu bi se naj potem obrnila? Če sem čisto iskrena, se raje sama takoj obrnem k nekomu, za katerega bom vsaj približno vedela, da bi bil primeren za moj tip težav, nekako mi ni ravno fajn, da si me bi podajali iz rok v roke in me pošiljali naokorg...
Kolikor sem se že zanimala, mi k osebni zdravnici ni treba it, naročim se lahko sama in ker imam urejeno zdravstveno zavarovanje, ne bo potrebno plačevat nič. Nekateri računajo tudi 40€ na 45min... phu, preveč. Sploh ker po možnosti niti niso pravi strokovnjaki. Sej veš kaj mislim...
V glavnem razmišljala sem, da bi se obrnila na oddelek za mentalno zdravje na psihiatrični kliniki v Lj - na njihovem oddelku pa delajo tako psihiatri (za različna področja), psihoterapevti, psihologi in socialni delavci. Nekaj sem jih že izločila, ker delajo na drugih področjih, vseeno pa še nisem našla h komu bi bilo najbolj prav it... A preveč kompliciram?:)
res bi se rada izognila, če se le da, slabim izkušnjam oz razočaranju. Pred leti sem namreč šla k eni "ne vem kaj je bila" na Primss - center za pomoč za študente na obali - pravna, psihološka, izobraževalna, itd. in nisem bila preveč zadovoljna. Punca je v bistvu izvajala prakso, da bo lahko šla delat magisterij, drugače pa dela na Mirovnem inštitutu... kr neki. Sem šla dvakrat - priporčila mi je poslušanje čričkov ipd... Motilo me je tudi da sem imela občutek, da samo čaka kdaj bo minilo tistih 45min in bo prišel naslednji in še naslednji, da bo končala...

Bom še kaj poročala kako se bojo kaj stvari uredile. Zdaj aprila bom spremljala nekoga na njegov prvi pregled na tem oddelku in bom malo vprašlala h kateremu bi se jim zdelo najbolj pravilno me naročit.
Elfina, ti se pa tudi še kaj oglasi kako si .

Super, SovicaOka, tako se dela Meni je bilo blazno grozno it na prvi pregled ampak ko je bila zadeva mimo sem se počutila približno eno tono lažje :). Se mi zdi, da je najtežje začet, potem vse nekako zalaufa in če drugega ne, ko je huda kriza vsaj lahko pomisliš "aha, to bom naslednjič povedala na pregledu in bom to začeli nekako reševati s pomočjo terapevta..." ali kaj podobnega. Ker nisi več sam, maš nekoga, ki se na to spozna strokovno, pa itak imaš še svoje bližnje, ki te dobro poznajo in tudi razumejo tvojo stisko neposredno, ker so s tabo, ko to doživljaš (omenjaš fanta) tako da je podpora z vseh strani in nekako se že začneš pobirat

Glede terapevtov je v splošnem tako (moje splošno znanje in kar sem odnesla od psihologije), da navadni psihologi (oz.klinični psihologi) svetujejo bolj pri vsakdanjih težavah in problemih in ne morejo predpisati zdravil. Če gre pa za duševne motnje (depresija, anksioznost, obsesivno-kompulzivna motnja ipd) pa se ponavadi gre h psihiatru, ki lahko tudi predpiše zdravila (antidepresive, pomirjevala ali kaj podobnega). Kaj točno se pojmuje pod pojem psihoterapevta, ne vem. Tudi kako je s tem razvrščanjem pacientov v praksi ne bi vedela. Najbolje, da se malo pozanimaš, ko se boš naročala, te bojo znali najbolje usmeriti.

Lahko se tudi pozanimaš prej, če koga poznaš, da je hodil k psihiatru/psihologu, ki ga boš izbrala. Vendar bi te tu opozorila, da bodo previdna. Iz svojih izkušenj vem, da so mnenja o istih zdravnikih zelo različna. Ogromno je pogojeno s tem, ali je oseba čutila potrebo po zdravljenju in je prostovoljno šla na pregled ali pa je bila v to prisiljena. Na primer razlika je v mnenju depresivnega dekleta, ki ni več vzdržalo in je poiskalo pomoč in v mnenju dekleta z motnjo hranjenja, ki so jo starši dobsedno vlekli v ambulanto.

Zdravila sama so pa taka zamotana stvar - eni se dolgo časa mučijo najti prave, enim je pa že prvo zdravilo okej. Ampak moje mnenje je, da če ne probaš, ne veš (seveda, če je zdravilo sploh potrebno). Če ni v redu, se pač neha. Lahko je pa v redu pa to še dodatno pomaga k izboljšanju.

V glavnem drži se in sporoči, kako bo šlo! Elfina, tudi ti se nam kaj oglasi...

SovicaOka, k osebni zdravnici greš, da ti napiše napotnico za psihiatra.
Psihiater ti, da nato napotnico za psihoterapevta ali pa tudi ne. Žal je premalo psihoterapevtov pri nas.
Če pa hočeš iti samoplačniško, pa pokličeš direktno psihoterapevta.

Psihoterapevtu boš nato zaupala največ svojih težav, ker so ponavadi obiski bolj redni, kot pri psihiatru. K psihiatru hodijo ljudje navadno nekajkrat letno na kontrole in ta jim lahko predpiše zdravila ali ne.
Upam, da bos dobro izbrala.
Srečno!

Hvala vsem, ki ste se razpisale, to mi je res v pomoč
Naj povem da je pri meni problem, ker mi to stanje zdaj traja konstantno po malem že 14 dni - včasih huje, včasih malo bolje, ampak skoraj vedno imam ta omotičen občutek, ki kar traja in v prsih me tu pa tam zbada. Ampak se sama sebe prepričujem da z mano ni nič narobe in zdaj sem vsaj sposobna sama ostati v kraju kjer študiram (prej me je bilo tako strah da sm takoj pobegnila domov, kar mi tako ali tako ni nič pomagalo ker sem itak bila doma ravno tako sama). Fant mi pomaga in me poskuša pomiriti in to cenim, samo včasih je težko, ker pač ne razume kako se počutim...
Sem bila pri psihologu na razgovoru, pa je rekel da je vse v mejah normale in mi je pokazal neko splošno sprostitveno tehniko, ki jo moram opravljati 2 krat na dan, poleg tega pa mi je priporočil pol ure teka na dan, kar tudi počnem.
Vem, da te težave ne minejo kar tako zlahka in se trudim ostati optimistična, ampak ko se mi po vsem vloženem trudu znova začne vrteti in se znova počutim kot da nisem za nikamor, potem pa je spet tu negativizem in se telesno stanje le še poslabša.
Slišala sem, da v nekaterih primer zdravniki predpišejo antidepresive, pa nevem če je to najboljša pot da ozdraviš te stvari. Kako ste se tiste ki ste to prebrodile rešile te "nadloge"?

Sama svoje težave še premagujem, tako da ti lahko samo posredujem nekaj znanja, kar sem si ga nabrala, ko sem se zanimala o svojih težavah, in kaj meni pomaga Sicer nimava popolnoma istih težav, sem pa parkrat doživela nekaj podobnega kot doživljaš ti.

Pravijo, da je zelo težko določiti, kdaj je neka stvar v mejah normale
in razvoja, kdaj pa že odstopa. Poskušaj ostat optimistična, se gibat
(meni to tudi zeloo pomaga, tudi spim boljše), delat te tehnike
sproščanja... Pa pogovarjaj se s kom, ki mu zaupaš, če je to fant,
super... Verjamem, da te kdaj ne razume ampak več kot mu boš zaupala in
razložila, bolj bo razumel in bolj se bo znal odzvat, kadar ga boš
rabila.



Ampak če se ne boš v kratkem počutila boljše, bi bilo mogoče smiselno,
da greš do svojega osebnega zdravnika pa se posvetuješ kako naprej. Saj
konec koncev te nič ne stane it magari samo na en pregled h kakemu
strokovnjaku, že zato da boš bolj mirna.



Ti bom probala še napisat o antidepresivih čimveč kar vem... Da bi samo
zdravila predpisali in te potem prepustili sami sebi se ne bo zgodilo.
Se ponavadi kombinirajo zdravila in razgovori. Antidepresivi se tud ne
predpisujejo kr vse povprek (čeprav več kot so se, vsaj kolikor sem
brala), mislim da tudi zato, ker se na začetku lahko pojavijo
samomorilne misli. Rabijo pa okoli 3 tedne do 1 mesca da "primejo". Od
antidepresivov tudi ne moreš postat odvisen (kot npr. od pomirjeval),
tudi če jih jemlješ dalj časa. Jemat jih je pogosto treba tud ko
simptomi že izzvenijo za vzdrževanje dobrega počutja. Edino kar se
pojavi je lahko kšna vrtoglavica, ko jih prenehaš jemat. Prenehanje
jemanja je postopno z zmanjševanjem odmerka - po dogovoru z zdravnikom.



Sama sem neki brala po različnih forumih - eni rabijo dosti časa da
najdejo antidepresive, ki jim ne povzročajo stranskih učinkov, spet
drugim ustrezajo že prvi, ki jim jih predpišejo. Seveda če se prve dni
malo slabo počutiš ni še konec sveta, če pa so stranski učinki hudi še
po tistem, ko gre mimo doba privajanja na zdravilo, se je smiselno
posvetovat z zdravnikom.



Tako za primer, če boš kdaj na tem, da ti bojo kaj predpisali - da boš vedela kaj pričakovati:)



Mogoče boš na tej strani tudi našla kaj uporabnega zase (to je tisto društvo DAM, ki ga je že lencica omenila).



Imajo forum, mogoče še tam kaj povprašaj, preberi še kak članek...

http://nebojse.caprae.net/portal/index.php

Veliko sreče in poročaj, kako ti gre!

Moja kolegica se zdravi za depresijo, skoraj ves čas ima občutek tesnobe. Zdravljenje je dolgotrajno in niti ni nujno da je pravilno.

Lisa, koliko časa se pa že zdravi (mislim koliko časa jé zdravila) in katera (če ni skrivnost)? Ker, kot je napisala že Goldfish, se ne odzivajo vsi na vsa zdravila in če po kakem mesecu ni učinka (niti najmanjšega napredka), bi bilo mora dobro iti nazaj k zdravniku in poskusiti s kakšnim drugim zdravilom. Tudi po principu delovanja se zelo razlikujejo.



Ja, in ostalih duševnih težav - kar glede na današnji tempo in sploh način življenja ni presenetljivo, temveč kvečjemu logična in pričakovana posledica.

Npr. v VB je poraba AD od leta 1992 do 2002 narasla za 234 % (!), podobno je več ali manj povsod po svetu v razvitih državah, niža pa se tudi starostna doba, ko se pojavi depresija in ostale motnje - čedalje več je tudi otrok ...

En aktualen in zanimiv (in ne ravno razveseljujoč članek) (sicer govori o depresiji, ampak ostale motnje ne zaostajajo dosti)

Hm je kar res kar na koncu tega članka piše, da razširjenost depresije prinaša koristi farmacevtskim družbam. Ti zdravniki bi ti kar za vsako malenkost bonbončke predpisali.
Saj mogoče ti AD pomagajo, samo veliko moraš tudi ti sam vložit vase. Če se nič ne trudiš spremenit svojega vsakdana in načina življenja, pol so te tablete bolj nekakšna potuha 
Sej mogoče je bolj dolgotrajno če sam na sebi delaš, sam je baje dosti bolj efektivno, še posebno če stanje ni tako hudo, da so AD-ji "nujno zlo".

sem obljubila, da se bom javila, ko bo kaj novega pri meni.
torej *globok vdih* včeraj sem bila prvič na psihoterapiji *izdih*.
terapevt je bil super, ne vem kako ampak vse mi je zletelo s tako lahkoto iz ust, mirno, lahkotno, ena ura je minila kot 5 min, po moje bi lahko govorila še 5 dni z njim pa se ne bi utrudila.
pred tem nisem imela nobenih paničnih napadov (imam eno zelo v redu obdobje glede vsega tega, tudi glede spanja in vseh drugih težav o katerih tu nisem nikoli govorila). Am no v glavnem, nisem dobila še nobene diagnoze, razen tega da je moj problem zelo kompleksen. Se mi zdi tudi kul, da me ne nekaj na prvo žogo popredalčkajo. Sej se tudi sama ne znam...
vplisala sme se tudi na zgoraj omenjeni forum, ki mi je zelo zelo fajn. Takoj ko sem povedala od kje sem, sem bila tudi povabljena na srečanja tega društva.
Terapvet mi je predlagal trimesečno intenzivno hospitalizirano (a se lahko tako reče... v glavnem nisi doma, skozi si tam) terpaijo - individualno in skupinsko, nobenih zdravil. Ko sem šla tja sem srečala tudi polno mladih, priznam da sem bila kar presenečena. Z nekaterimi sem se tudi takoj začela pogovarjat ko da se poznamo že sto let.
Nobenih zdravil mi ni niti omenil (pa bi me lahko npr. prepisal k psihiatru). Je pa rekel, da terapije bi lahko bile minimalno 1x na teden pa še to da pri meni lahko da ne bi imelo haska. Ampak ne se bat, če gre samo za tesnobo in panične motnje, šene pomeni da kar vsakemu tako predlagajo. To je pač moj primer zaradi moje zgodovine in drugih težav oz nevrotičnih motenj v dolgih letih...
Tko da to je to.

Sem pa tudi na tem forumu (najprej na PL, potem na DAMovemu) dobila zgled in nekaj moči, da sem končno šla - sicer sem si velikokrat želela že prej it pa mi pač ni uspelo.

aja pa dobila sem še konkreten vprašalnik 60ih vprašanj - nanašajo se pa na čist življenjske stvari. Tko fino no. Veliko sem že skozi pogovor tam povedala sama (ne vem kako jim uspe tako subtilno vodit tak pogovr :), da si čisto brez pritiskov).

Aja pa delala naj bi po psihoanalitski metodi (ne kognitivno vedenjski kot se recimo tudi velik uporablja).