Vedno manj dobrih prijateljev?

Akasha, s tvojim zadnjim odstavkom se povsem strinjam. 

V zadnjem odstavku si si že sama odgovorila - skoraj ves prosti čas preživljaš s svojim fantom. Ne glede na to, da ga imaš rada, je to lahko zelo dušeče tako zate kot tudi za vajin odnos. Poskusi si vzeti eno "girls saturday night out", pa boš presenečena, kako takšna stvar vpliva tako na osebno počutje kot tudi na odnos.

Zelo res, zelo podpis

To, da se nekdo zelo naveže na punco/fanta in se druži praktično samo z njim/njo, je tempirana bomba. Ko gresta narazen, naenkrat ugotovi, da nima koga poklicati za pijačo, kino ... ogromno svojih prijateljic sem že videla v tem položaju in hudo mi je bilo za vsako posebej. Čeprav so si v resnici same "krive". Nimam se za neko mater Terezo, ampak če ni bilo nikogar drugega, sem si vzela čas zanje. Čeprav si ga one zame v času "nore zaljubljenosti" niso. Saj večinoma potem ugotovijo, da je zelo neumno zaradi razmerja (ki tako enkrat mine) na stranski tir postaviti vse drugo. No ja, ne vse.

Kar se pa tiče samega števila prijateljev, so moje izkušnje obratne od večine tukaj. Zdaj imam veliko več ljudi, kjer lahko vedno dobim podporo, v dobrem in slabem. In vem, da me ne bodo razočarali. Res pa je, da sem bila v času pubertete nenormalno samotarska, nepriljudna in hladna oseba (pač bolezen, depresija itd). Odkar pa nisem več najstnica, pa se je stanje drastično izboljšalo. Nekaj prijateljic imam sicer še iz OŠ, precej pa sem jih pridobila v zadnjih letih skozi razne interesne dejavnosti, kjer spoznam ogromno ljudi. Z večino smo dobri kolegi, z nekaterimi pa sem razvila prava prijateljstva. Pa sošolci s faksa, seveda.
Ful sem vesela, da je puberteta za mano. Nekateri ljudje pridejo na svoj račun šele, ko odrastejo. Tudi kar se tiče odnosov z drugimi.

Tudi pri meni se je število prijateljev z leti zmanjšalo kar mislim, da je čisto normalno, saj v prijateljstvo moraš tudi vlagati in glede na to, da imam sedaj bistveno manj časa je težko imeti redne stike z vsemi prijatelji.
Ampak tista prijateljstva, ki so ostala, pa so postala globja in prava prijateljstva. Imam dve zelo dobri prijateljici, in sicer eno iz OŠ in eno iz srednje šole za kateri lahko rečem, da sta pravi prijateljici in da lahko vedno rečunam nanju. Res, da imamo sedaj vsaka svoje življenje, ampak pravi prijatelji razumejo, da se ne morete videti vsak dan...redno pa vzdržujemo stike vsaj po telefonu, če ne gre drugače. Pred cca tremi leti, pa sem spoznala še eno prijateljico, s katero se sedaj druživa. In kljub temu, da že ima družino, najdeva čas za kavico, sprehod, klepet... Teh treh prijateljic ne bi menjala za 100 drugih. Ker tako kot je že ena prej napisala, ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta.
Prav tako pa se strinjam, da ko si zaljubljen..., ne smeš zanemarjati prijateljic, saj se lahko kaj hitro zgodi, da zveza propade in ostaneš sam. Čeprav, tiste prave prijateljice znajo tudi to razumet - seveda, če jih ne zanemarjate preveč in predolgo.

Maja 85 - tudi v tvojem postu sem se našla. Bivši fant je bil dobeseden psiho  - 2,5 leti sva bila skupaj in nikamor nisem hodila...živel je že tako bi se reklo Bogu za hrbtom - tam tudi nikogar nisem poznala, on ni imel prijateljev......v času ko sem bila z njim sploh nisem žurala....take grde pripombe so padala ven, če smo se zmenile s prijteljicami za coffee - v stil, da se grem gonit naokoli in podobne...da pol sploh nisem hodila nikamor....še dobro da sem prekinila vezo, ki če ne bi bila living mora zame!

Evo to je prvi post k bom resno odgovarju recimo

/sarcasm off*
/cynism off*
Ja res je, kar pravis, sploh ker na svetu vecinoma ni vec pravih vrednot, oziroma so zakrite pod tonami dreka in nesnage lazi in decepcij.
Hkrati je pa enako res, da si sama postala s postavitvijo svojega imi