Vedno manj dobrih prijateljev?

Ne vem, a imam samo jaz tak filing, al z leti število prijateljev eksponento pada?
Ful sem žalostna zaradi tega.... Selitev iz enega v drugi kraj zaradi študija, dela, družine, partnerja.... kontakti so vedno redkejši in posledično je vedno manj dobrih prijateljev.
Pri sebi opažam kot da sem naredila neko bariero...da ne znam več sproščeno stikov navezat... se s tujci pogovarjat o marsičemu. No tujci ni pravi izraz ampak nekdo, ki ga še ne poznaš dobro in veš o njem le ime morda
Kdaj res malo zaparanojim glede tega in se vprašam zakaj ni več tako kot je nekoč bilo. A je nekaj razočaranj v preteklosti krivih za to?
V glavnem ni mi všeč. Vem,da si prijatelja in njegovo zaupanje  ne moreš pridobit iz danes na ju3, ampak se mi zdi da niti ne delam dosti na temu

Dan ima tako malo ur, natrpan urnik, gospodinjska opravila in v bistvu opažam, da preživljam  skoraj cel prosti čas s fantom sej ne rečem, da ne uživam - kontra - FUL - ljubim ga sto na uro!
Kaj je z mano narobe?

Pravi prijatelji so danes dragocena vrednost.
Če si jih izgubila, je brezveze se zdaj tolči po glavi, verjetno je kriva obojestranskost. Jaz sem jih tekom odraščanja kar nekaj izgubila in seveda nekaj pridobila. Redkim pravim prijatelj! So bolj znanci, s katerimi grem lahko na kofe, grem lahko žurat, lahko se tudi o marsičem pogovarjam, ampak ni tiste pristne prave topline, kot jo čutim pri določenih ljudeh.
Sama sem ohranila prava prijateljstva še iz osnovnošolskih dni. To pove dosti o meni! Imam prave prijateljice za katere dam lahko roko v ogenj, smo šle skozi marsikaj, tudi smo se vmes izgubile, ampak so se nam poti znova prekrižale in smo skupaj! Drugačne, odrasle, z obveznostmi pa se vseeno najde čas za vsaj telefonski klic, da se vprašamo kako smo in kaj je novega, klici brez posebnih motivov. To je tisto pravo.
Sem pa v zadnjem času spoznala kar nekaj ljudi s katerimi sem se tudi poštekala, ampak jih ne poznam dovolj dobro, da bi bla tko zlo prepričana v njih.  V teh letih se poznanstva redko spremenijo v pravo zaupanja vredno prijateljstvo. Spreminjajo se časi in spreminjamo se ljudje.
Kdor pozna pravo prijateljstvo naj ga čuva kot punčico svojega očesa!

Tudi sama ugotavljam enako kot candy. Z leti število res pravih prijateljev drastično upada. Zdi se mi, da bi te na vsakem koraku kdo izkoristil, ko bi te le mogel. Takšnih ljudi pa jaz ne štejem za prijatelje, niti pod razno.
Od vseh prijateljic, ki sem jih kdaj imela so mi ostale le še 3, za tiste, katere lahko rečem, da so mi pripravljene prisluhniti tudi ob 12. zvečer, če je potrebno.
Zdi se mi tudi, da vse težje sprejemam nove ljudi v svojem življenju. Tam, kjer delam se je danes zamenjala tajnica in vem, da bom rabila hudo dolgo, da se bom lahko z njo zaštekala in se razumela kot s sedanjo. Pa ne, da ji ne bi dala priložnosti, enastavno mi ni do novega spoznavanja, ker sem rada kaj hitro razočarana.
Kljub vsemu pa mi te tri prijateljice zadostujejo, ker nisem takšna, ki bi se ob težavah ne vem kako naslanjala na druge, raje rešim težavo sama, pa je.

Jaz nikoli nisem imela res dobrih prijateljev, ker sem bila vedno raje bolj sama in se mi niti ni dalo razvijati kakšnih globjih prijateljstev, pa tudi pogrešala jih do sedaj nisem nikoli.
Je pa res, da se v zadnjem času krog prijateljev vztrajno širi, za najbolšega oz. takega, ki se razlikuje od ostalih, pa lahko štejem le mojega fanta.

Moje mišljenje o pravih prijateljih, oz. izkušnje s tem, pa so
take.Nikoli nisem gledala na to, koliko pravih prijateljev imam. V
življenjusmo lahko hvaležni, če nam je namenjen en idealni partner in
en respravi prijatelj. Mislim, da z različnimi skupinami prijateljev
brodimoskozi različna obdobja svojega življenja. Z najboljšo
prijateljico izOŠ, se, če se srečava, še vedno vsedeva na kavi, posebej
za to se nepokličeva, prav tako s prijateljicami iz srednje šole in
faksa. Kasnejeodrastemo, se ustalimo, zaživimo svoj ritem in zdi se mi,
da se tudiprijateljstva temu prilagodijo. Preveč imamo opravkov in
obveznosti, dabi se prilagajali drug drugemu, ponavadi, se mi zdi, si
potem izberemotistega prijatelja, katerega ritem življenja se najbolj
ujema s tvojim,in je seveda vse tisto, kar pri prijatelju iščeš. Pravi
prijatelj jetisti, ki razume, da imaš veliko obveznosti, polno glavo in
včasih tudikak mesec nimaš časa z njim na kavo, pa ti, ko se ponovno
prikažeš, ševedno reče, tako kot meni moja prijateljica, ki jo moram by
the waypočasi že poklicat, ooo moja prjatlca je pršla, kok mam jest
rada, k seti name spomniš. Potem poslušaš minuto ali dve o tem, kako
kljub temu,da še nimaš otrok, nimaš časa zanjo, po obvezni folklori,
kot bi rekelmoj dragi, pa sva zopet najboljši prijateljici, ki si potem
dve uriskačeva v besedo in tekmujeva, katera bo kateri več povedala,
tako danaju potem moj dragi in njen mož včasih opomnita, naj kaj
spijeva, dane bova dehidrirali.
Mislim
pa, da realno skoraj da ni mogoče, da bi bila s prijateljicami
skaterimi sem bila best friends v OŠ, to tudi danes, preveč smo se
vsispremenili, da bi bilo to mogoče. Prijateljica mi je še vedno,
vendarne najboljša.

Moja najboljša prijateljica je anyway moja sestra, ostalo je velikokrat sezonske narave v kolikor pride do navzkrižja interesov ali "ohlajanja" (tega namreč ne toleriram ker nimam časa za se ubadat z nekom ki nima časa ali mi nekaj mulja). Ne delam si problemov s tem, da imam malo pravih prijateljev, saj prisegam na kvaliteto pred kvantiteto. Roko v ogenj dam sam za sestro, imam pa nekaj bolj ali manj frišnih dobrih prijateljic za katere mislim da bo sčasoma ravno tako. Hvala bogu imam radar za prijatelje in kadar izberem, izberem dobro, vendar redko kdaj izberem. 

Tudi meni se zdi, da imam kar dober občutek za izbiranje prijateljev (vsaj do sedaj me še ni razočaral). Imam eno prijateljico, ki si poveva res čisto čisto vse - še slišiva se po možnosti vsak dan (če le gre)...pa ne v tem smislu, da bi se morali, ampak očitno sva se tako navadili. Pa štima - kjub temu, da ima vsaka svoje obveznosti, zveze itd. Spoznali sva se na faksu. In zanjo res dam roko v ogenj (je bilo že res nekaj situacij, ko se je izkazalo, da se lahko nanjo zanesem). Potem imam še eno zelo dobro prijateljico, na katero sem se do sedaj tudi lahko vedno zanesla..ampak je nekoliko drugačno prijateljstvo, ker se ne poznamo tako zelo dolgo in potem seveda sam odnos ni tako zelo poglobljen.
Prjateljev iz osnovnošolskih dni nimam, ker smo si bili vedno preveč različni in me nihče ni ganil v to smer, da bi mu lahko rekla "prijatelj".
Za ostale pa lahko rečem, da smo bolj kolegi - kofetki, žuri in podobno.
Čeprav je pa pri meni tudi res, da mi tudi navadna kava najbolj prija z nekom, ki mu rečem prijatelj (samo to je verjetno že navezanost ).
Aja, v srednji šoli sem se sicer tudi zelo "poštekala" z dvema puncama in smo bile takrat zelo veliko skupaj...sedaj pa, na žalost, zaradi takšnih in drugačnih obveznosti nismo več tako zelo povezane. Ampak smo še vedno na vezi.

Sama ne bi vedela, če je res to, da je vedno manj pravih prijateljev. No, prej se ne bi strinjala...verjetno zato, ker sama nimam tega problema. Meni se zdi, da če se nekomu da vlagati trud in energijo v nek odnos (seveda v odnos s pravo osebo), da potem tudi so neki rezultati. Kajti sama opažam, da je prav tako v prijateljskem odnosu treba "delat" kot tudi recimo v partnerskem odnosu. Zdaj pa če nekdo nima nikoli časa ali da je preveč sebičen za nek odnos, kjer se "daja" in ne samo "prejema", potem je logično, da nima pravega prijatelja.

Tudi sama pogrešam pravo prijateljstvo. že od nekdaj mi je bilo pomembno imeti dobre prijatelje-žal pa teh nikoli nisem našla. Imam nekaj prijateljic iz mlajših let, ampak te so me vedno na nek način razočarale..Saj nihče ni popoln, ampak jaz še imam v glavi vedno predstavo, kakšen bi naj bil pravi prijatelj in upam, da kdaj nekoga takega najdem...Mogoče je težava tudi v tem, da sem preveč sramežljiva in potem mi je spoznavanje novih ljudi prava težava....
Bi pa bilo lepo imet nekoga, ki bi mu lahko vse povedala, šla na kavo, v shooping,.....

Vedno manj časa imamo, vedno večja količina  takih in drugačnih obveznosti nam ne dopuščajo da si bi vzeli ne vem koliko časa. Pa tudi spreminjamo se tako da težko da najboljši prijatelji iz OŠ bi taki tudi ostali. Normalno je. Poleg tega osebno si raje vzamem čas za partnerja (še za njega se zgodi da kakšen dan ga ne vidim - pa živiva skupaj) saj je on oseba s katero bom preživela preostanek svojega življenja (delam na temu seveda). Posledično imam vedno manj prijateljev ampak sem tak človek da tega več kot toliko niti ne rabim (sem bolj kot ne copatar in najboljše se počutim doma).

To pa je čisto tako, kot bi sama napisala. Jaz sem pri prijateljih že obupala. Na silo nekoga tako ne moraš spoznavat, sem pa hvaležna, da imam fanta, ki je hkrati tudi moj dober prijatelj, pa sta mi  njegova pozornost in pomoč vedno na voljo.

quote:dcd7045857="*em*"

*Em* - mislim da si kr zadela moje bistvo in se lahko podpišem pod tvoj post. In žal tudi drugi odstavek drži zame . pa nisem lih najbolj ponosna...

Ne vem enostavno se mi zdi kot da sem malo preveč sramežljiva in ob novih ljudeh bolj tiha.... ko pa se z nekom parkrat vidim, dobim...pa bi pričala sto na uro

Sicer pa res PRAVIH prijateljic imam 4 in jih ne menjam za nič na svetu in so vseeee 100 km in več stran - ena je šla v Bologno študirat, druge 2 sta iz KK in ena je iz okolice LJ balaaaaaa..... kolegice iz srednje šole pa še vse v LJ