Umrl je Marlon Brando

Los Angeles - Ameriški filmski igralec Marlon Brando, ki je revolucioniziral način ameriške igre s prepričljivim sledenjem metode Actors Studia v filmih Tramvaj poželenje, Divjak in Na pristaniški obali, je umrl v četrtek v bolnišnici v Los Angelesu v starosti 80 let.

Njegov odvetnik David J. Seeley ob tem ni hotel povedati vzroka smrti velikega igralca, pristavil je le, da je bil zelo zaseben človek.

Dvakratni dobitnik oskarja

Brando, ki je bil zaradi nepredvidljivega vedenja enako poseben na velikih platnih kot tudi v življenju, je dvakrat prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, vplival pa je na vrsto najboljših ameriških igralcev, kot so Al Pacino, Robert De Niro in Jack Nicholson.

Od kopanja jarkov do igre

Marlon Brando se je rodil 3. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Kasnejši igralec je uporništvo pokazal že precej zelo zgodaj, saj so ga med drugim izključili tudi iz vojaške šole.

Njegova prva služba je bila kopanje jarkov, in ker je bil njegov oče že popolnoma obupan nad Marlonovim pomanjkanjem ambicij, mu je ponudil, da bo financiral katerikoli študij. Takrat se je Brando odločil za igralstvo, kar je imel že nekoliko v krvi, saj je njegova mati vodila lokalno gledališče. Preselil se je v New York, kjer ga je najbolj oblikovala igralska šola Actor s Studio.

Leta 1943 je debitiral v filmu Bobino, leto kasneje pa je začel nastopati v broadwayski predstavi Spomnim se mame. Leta 1946 so ga kritiki že označili za enega najbolj perspektivnih broadwayskih igralcev.

"Veliki met" na Broadwayu

Brandu je "veliki met" uspel leta 1947, ko je nastopil v predstavi Tramvaj poželenja Tenesseeja Williamsa, in praktično čez noč postal ljubljenec občinstva. Kmalu so začeli deževati telefonski klici iz Hollywooda, ki pa jih je Brando zavračal, češ da je "zvezda nove generacije", pravzaprav "antizvezda". To je seveda producente le še bolj spodbudile, in Brando je leta 1950 le privolil v vlogo v filmu Moški, v katerem je igral vojnega invalida. Med tipično "brandovsko" pripravo na vlogo je mesec dni preživel v bolnišnici za vojne veterane.

Navkljub pohvalam filmskih kritikov se "Moški" pri gledalcih ni dobro prijel, vendar je Brando že naslednje leto napovedal, da bosta z režiserjem Eliem Kazanom naredila filmsko uprizoritev Tramvaja poželenja. Film je bil ogromen uspeh, saj je dobil tudi oskarja za najboljši film, Brando pa je z njim dobil svojo prvo nominacijo za oskarja za najboljšo moško vlogo.

Mark Antonij, Divjak in don Corleone

Brandova filmska pot se je začela strmo vzpenjati. Leta 1952 je s Kazanom posnel film Viva Zapata!, vloga Marka Antoniija v filmu Julij Cezar leta 1953 pa mu je prinesla že tretjo nominacijo za oskarja za najboljšo moško vlogo. Nov uspeh je Brando doživel leta 1954 s filmom Divjak, v katerem je upodobil uporniškega vodjo motoristične bande. Istega leta je nastopil v še enem filmskem hitu, Na pristaniški obali, za vlogo v tem filmu pa je dobil tudi prvega oskarja. V naslednjih desetih letih je Brando nastopil še v številnih filmih, igral pa je tudi s Frankom Sinatro. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je že kazalo, da gre Brandova filmska kariera počasi navzdol, a je do velikega preobrata prišlo leta 1972 z nepozabno vlogo Vita Corleoneja v filmu Boter. Brando, ki je vlogo odigral brezhibno, je zanjo dobil še drugega oskarja, ki pa ga je zavrnil. Na podelitev nagrad je poslal domnevno predstavnico Indijancev (za katero se je kasneje izkazalo, da je hispanskega rodu), ki je v govoru silovito napadla ameriško vlado zaradi zločinov v preteklosti.

Vonj po napalmu

Leta 1973 je kot ameriški vdovec šokiral v Bertoluccijevem filmu Zadnji tango v Parizu, leta 1979 je kot nepozabni polkovnik Walter E. Kurtz v Apokalipsi zdaj oboževal jutranji vonj po napalmu.

Družinska tragedija

V 80-ih letih se je Brando le občasno pojavljal na filmski sceni, leta 1990 pa se je zgodila družinska tragedija, ko je njegov sin Christian ubil ljubimca Brandove noseče hčere Cheyenne. Po dolgi sodni bitki so Christiana spoznali za krivega umora in zaprli, da bi bila tragedija še večja, pa je hči Cheyenne storila samomor.

Brando, ki je sicer živel zelo zasebno in odmaknjeno življenje, se je v zgodovino zapisal tudi z besedami: Edino, kar igralec dolguje svoji publiki je, da jih ne dolgočasi.