Težave pri vzgoji

Meni največ težav povzroča beseda "prosim", pa ne zato ker je ne bi mogla uporabljati ampak zato, ker jo prevečkrat. Včasih bi morala samo ukazati, jaz pa prosim. Sedaj se to poskušam malo odvaditi, kakšen dan bolj uspešno, kakšen pa manj uspešno, ampak delam na tem.

 

Točno tako, Samsara. Stavek, ki si ga omenila: " Si prosim sezuješ čevlje.", jaz povem takole: "A bi si prosim sezula čevlje?". Vidiš tvoj stavek kljub besedici prosim rahlo diši kot ukaz, moj pa bolj kot prošnja in s takim načinom dam otroku ogromno manevrskega prostora, ki ga  včasih prav dobro izkoristijo.

Drugače pa ja, beseda prosim mora biti prisotna, že zaradi osnovnega bontona, vendar se je moram naučiti pravilno uporabljati,da mi bo v korist in ne v škodo. Problem je tudi verjetno v moji odločnosti v tistem trenutku. Saj pravim , da delam na tem, se še učim.

 

Saj se vsi učimo, kajne?

Iree, jaz sem ugotovila, da dretje pri nas čisto nič ne zaleže, včasih pa pomaga meni, ko so živci na koncu, kar tudi ni slabo . Menda pri nekaterih otrocih deluje, če povzdigneš glas. Zdi se mi, da je včasih kar učinkovito, če dobim zelo jekleno hladno odločen glas. Ponavadi sicer ne.

Ja, Katja mi imamo tudi eno od hčerk v začetku pubertete in te popolnoma razumem.Včasih pridejo dnevi, ko se lepo pogovarjamo in pogovorimo,  drugič pa nič ne gre prav. Mislim, da bom težko najdla en pameten recept, če sploh obstaja. Jokamo se pa  tudi že pri nas ja. Ojoj kaj še bo.

 

 

Nevem zdi se mi, da ste me narobe razumele, nikakor ne mislim preiti na grobo ukazovanje, ker mi to že moja narava ne dovoljuje, vendar se moram res potruditi in biti bolj odločna ko kaj hočem od otrok (tukaj mislim najbolj na pospravljanje za seboj in nič drugega).

Sicer se pa tudi jaz strinjam Tanja kar si napisala, to je res tisto osnovno za dobro počutje otroka v družini, edina možnost, da zraste v samozavestnega  človeka.

 

 

 

 

Dominika, mislim, da sem te razumela- verjetno te skrbi, da se s tvojim načinom v osnovi postavljaš v nek podrejen položaj.

Sicer pa gre tukaj za dve stvari: težave pri vzgoji iz vidika staršev ter težave pri vzgoji iz vidika otrok. Seveda je zelo pomembno spoštovanje do otroka (kot piše Tanja), ki ga res pogosto pri starših primanjkuje. Čeprav to pogosto zamenjujemo s tem, da se potem otroku bojimo postavljati pravila in pred njim "gladimo" pot, da bi mu prihranili frustracije.  Kot sem že večkrat povedala- najboljši nasvet o vzgoji, ki sem ga kdaj dobila, je: "Vzgoja je kot hoja po vrvi. Ko opaziš, da se preveč nagibaš na eno stran, se nagneš na drugo. In ko opaziš, da se preveč nagibaš na drugo stran, se nagneš spet na prvo." Tankočutno iskanje ravnovesja.