Stres

Odprla sem novo temo, ker sem dolgo iskala podobno... prestavite, prosim, če je narobe 

Skratka... že več let opažam, da sem izredno občutljiva oseba. Na faksu potem ni šlo vse gladko in en profesor se je dobesedno izživljal nad mano. Čisto psihično na dnu sem pristala v bolnišnici, odkrit gastritis. Nato sem se nekako "pobrala", prepisala na drugo šolo, letos diplomirala! Vmes sem našla krasno službo (kot pravijo: "več sreče kot..." heheh), se poročila, uredila stanovanje... skratka vse lepo in prav. Vendar dobro leto moje telo kaže, da je nekaj narobe. Zraven gastritisa (kronično vnetje želodčne sluznice) imam še kronično vnetje nosne sluznice, probleme s sluznico tam spodaj (zelo velike probleme zadnje čase!), pojavljajo se mi alergije, otekajo mi prsti na rokah in nogah (še niso ugotovili točno kaj je vzrok), občasna slabokrvnost, izredno nizek krvni pritisk...
Kot sklep: moje telo se odziva na vsa čustva, ki jih nosim v sebi!! (preveč odziva)

In ker mi medicina ni več pomagala (razen tabletk na tone), sem se odločila za alternativo. Šla sem k eni punci, ki se ukvarja s tem, zraven tudi z masažami. Prvo, kar mi je rekla, je bilo to, da sem izredno nežno bitje, preveč občutljiva na vse, kar kdo reče, preveč zafrustirana sama s sabo (izredno slaba samopodoba namreč), pa potem "groba", rečem, kar ne mislim in mi je kasneje žal. In da je stres močno vplival name, vse skupaj se je nabiralo že precej let.
Svetovala mi je nekaj terapij pri njej, jogo za sprostitev in šport (ki sem ga opustila zaradi nenehnega slabega počutja in utrujenosti).

Vem, da MORAM nekaj storiti!! Ima katera podobne probleme?? Razcepljena sem tudi, ker se z možem še nisva odločila za naraščaj in sem se vpisala na magisterij. Zdaj pa nevem ali bo to preveč vplivalo name in naj raje vse skupaj pustim!? Skratka... nevem kaj storiti... bojim se! Bojim se tega, da mi ne uspe ven iz začaranega kroga, v katerem sem se znašla!!

Kakršenkoli nasvet bo več kot dobrodošel!! Lepo pozdravljeni!!

Barbi, jaz bi ti priporočila, da se pozanimaš in greš na kakšne psihoterapije, ki ti bodo pomagale do boljše samopodobe, večje samozavesti in vsemu, kar to prinese zraven. To niso lahke stvari in ljudje jim sami večinoma niso kos.

Poskusi začeti nadaljevati vsaj z jogo in nato kasneje nadaljuj tudi z ostalimi športi - prilagajaj stopnjo zahtevnosti svojemu počutju, stanju, napredku.

Kakšne knjige s tega področja si že prebrala?
Kako ste se razumeli s starši - imaš občutek, da je bilo vse tako kot je treba? Ker slaba samopodoba verjetno izhaja od nečesa, kar so ti direktno ali posredno sporočali tvoji starši, ker mislim, da oni največ pripomorejo k otrokovi samozavesti ali 'zabitju' le-te v podn.

Skratka, glede težav, ki te pestijo, se da veliko narediti, samo najti moraš pravi način oz. načine - in tablete to zagotovo niso, čeprav nas dandanes za vsak dr** nafilajo z njimi, da so nas frej - do naslednjega padca.

Barbi
Poleg vsakodnevnega športa, ki naj traja vsaj pol ure še: zdrava prehrana - ima super velik vpliv tudi na čustveno stanje oz. počutje ter stres.
- aktivnost pri kateri je vključena tudi meditacija - joga ali karkoli podobnega.
- hobiji - obvezno si za zraven najdi še kakšen hobi, ki ga boš delala izključno zase, bo brez obveznosti, boš uživala, ter sprostil, se boš kaj novega naučila ...
- dnevnik - čustev, počutja, hvaležnosti, ...
- dovolj spanca in počitka! Zelo pomembno.
- druženje, socializacija: kavice in pogovor s prijateljicami, ali obisk kakšenga muzeja, galerije, sprehod v naravi.
- pozitivno mišljenje in afirmacije.
- mir. Vsak dan si vzemi nekaj časa zase, nekje kjer je mir in samo uživaj, bodi v tisti tišini, kaj opazuj, zraven recimo poj zeleni čaj, ki pomirja in sprošča...
- knjige in druga literatura: jaz trenutno prebiram blog, ki govori tudi o ``managing stress´´.
- Narava; posebaj zjutraj je tak lep mir, ki te resnično napolni z energijo za ves dan.
- ogled kakšne neumne komedije, ki veseli. Torej, smeh.
- psihoterapija. Tanja ima prav. To bi bilo super koristno, da malo razčistiš po sebi oz. imaš pri tem na voljo nekoga, ki te zna usmeriti in motivirati.

In še in še .... je nasvetov.

Že to, da se zavedaš problema je velik korak naprej. Zdaj pa razmisli o možnostih. Recimo, dober psihoterapevt ti pokazal in odprl ogromno novih možnosti za rešitev situacije, obenem pa pomagal odkrit vzroke in izvor takšnih reakcij oz. strahu in ostalih čustev, ki se strnejo v stres. 

No, jaz se tudi počutim pod neke vrsto pritiskom ali kako. Počutim se zeeelo nezadovoljna sama s sabo (na trenutke sem si pa celo všeč). Imam pač slabo samopodobo, sem nezadovoljna in sem kritična do sebe, sploh kar se tiče študija, ne gre mi najbolje, včasih se zalotim pri mislih: je to sploh zame, ampak ker imam že 3/4 faxa za sabo, ga bom speljala do konca, potem pa se bom poskusila dalje najti, ker mi res ni zavreči vsega truda...tega si ne dovolim in to me nekako motivira. Z vsakim težko prigaranim izpitom sem bolj srečna-imam v msilih: še malo pa bo...hja Zelo me zanima spletno oblikovanje, fotografija in slej kot prej bi se rada temu tudi posvetila.

Potem pa slaba samopodoba, sem poštena in dobra ... sem prijazna do drugih, rada pomagam...imam pa obdobja, ko fantu nonstop težim, kako se počutim neumno in kako sem čudna Bogi fant...se mi kar smili, ko pomislim, da more še moje težave prenašat. On je moja podpora, ki me drži gor, ko tonem. Želim si biti tako lepa kot ona, imeti kožo kot ona, lase kot ona...potem sem nek trenutke super zadovoljna s sabo pa znova.

Moram pa povedati, da sem zelo napredovala odkar se posvečam sebi tako vizualno (razvajanja mi koristi :$) kot duševno. Si vzamem čas zase...pa delam kar mi paše, če mi le čas dopušča. Tako, da pomoje veliko pomaga podpora in pogovor. Samo tole samopodobo še moram izboljšati...in, ko mi kolegi rečejo: koliko izpitov še imaš, rečem x pa kaj zdaj...saj bom enkrat naredla, pač grem počasi, saj se mi ne mudi (četudi mi ni lepo ampak nočem, da vedo da se sekiram, nočem da se naslanjajo nad mano). Pred dvema letoma bi se zjokala - viden napredek. Kot vidite se sekiram predvsem zaradi faxa in svojega videza in podobe. Še dobro, da me fant podpira. Sicer ati vedno pravi: kdaj misliš naredit, pa kdaj...pa dost mam tega, ampak me vseeno podpira, mami pa tudi. Tudi stari starši držijo vedno pesti zame. Čeprav me ati včasih malo kruto priganja: dosti mam tebe živet, postavi se na noge, pa se malo grdo gledava pa nama je lepo (ni tiste negativne energije kot nekje, ker tudi če je se hitro razplameti)

OMG ko pa jaz to slišim, mi gredo lasje po konci in dobim ošpice. Ne narobe misliti, mami 100% ne smisli nič slabega s tem, ampak to ni OK. Srečen si, če srečo občutiš, ne če ti drugi rečejo da si lahko srečen, nikar se ne opiraj na tovrstne misli, ker niso ne merilo ne dejstva.

Res prav hard core alergijo imam na take izjave, nikoli ne morejo biti drugi sodniki tvoje sreče!

Glede ostalega ti ne znam najbrž najbolje pomagati, čeprav sem ti na nek način podobna, nisem sicer zelo občutljiva, pa tudi rešitev na moje težave ni ravno brilijantna. Tovrsten stres, ki me je spravljal v obup in v jok (oja, travme take da joj, tudi zaradi malenkosti) sem namreč znatno omejila s tem, da sem postala najhujši control freak in komplikator, za druge: pain in the ass par excellance. Če imam vse stvari pod kontrolo in lahko predvidim vse situacije in možne scenarije, sem pomirjena kot bebica (in verjeti ali ne, zelo redko se mi zgodi kaj nepredvidenega, čeprav mi ljudje radi rečejo da določenih stvari ne moreš predvideti - my ass!). Ni pa niti to zdravo in zdaj se poskušam še tega znebiti...začaran krog (načrtujem obisk pri terapevtu, ker včasih je prav nevzdržno).

Simple primer dam lahko iz faksa: da nisem imela treme in ubijalskega stresa pred izpiti, sem snov tako naštudirala, da sem vedela da nikakor ne morem  pisati manj kot 9 ali 10 in sem šla popolnoma pomirjena, brez nobenih plonkcev, zrelaksirana do amena odpisat izpit. V življenjskih situacijah se pomirim na podoben način - da vem da dam vse od sebe da bo nekaj za 10, in se niti ne zanašam na to "jaz sem naredila največ kar lahko, ostalo ni odvisno od mene", a-a če to naredim, me lahko kap na mestu. Poleg tega da naredim maksimalno, še predvidim xy možnih scenarijev kako se bo neka situacija odvila, da sem 100% pripravljena na katerikoli outcome, potem sem spet pomirjena. To pa nikakor ni nasvet, lahko pa ubereš neko srednjo pot kako narediti. Ko boš dosegala zastavljene cilje boš tudi bolj zadovoljna sama s seboj in tako dobila motivacijo za vse ostale stvari. In svetujem rekreacijo, prisili se, zmeni se s prijatljico da gresta skupaj in da te bo vsaj nekaj časa "brcala" v rit da greš, ni boljše terapije od fizične aktivnosti.

To je to od mene, upam da sem vsaj malo zadela "problem" se mi zdi da sem malce zašla.

Hm, morda sem pa jaz hiper občutljiva, ampak meni se tale stavek zdi vse prej kot posrečen. Ne deluje mi kot dajanje 'gor', ampak omalovaževanje tvojih čustev, občutkov, ki jih imaš glede sebe (in pri tem sploh ni pomembno, ali so upravičeni ali ne). Seveda odvisno, kdaj, kako in zakaj je bil izrečen, ampak tole je prva asociacija, ker si predstavljam, da si nekaj pojamrala glede sebe in ti je mami tako rekla. To niso preproste ali očitne zadeve.

Sicer pa če misliš, da te lahko dajejo dol samo z direktnimi "si grda, neumna, nesposobna ...", se zelo motiš. Zadeve znajo biti zavite v najbolj fin in tanek celofan in sporočene med vrsticami, lahko pa zadostuje že samo pogled, ki pove marsikaj.
Ne pravim, da je pri tebi bilo kaj takega, ampak da ni vse preprosto in vidno na prvi pogled. Od posameznika je tudi odvisno, ali to opazi (pač nima vsak dovolj čustvene inteligence za te reči) ali misli, da so lahko 'dajanje dol' s strani ljudi le direktne žaljive in ponižujoče izjave. Daleč od tega.

Kakorkoli že, prepričana sem, da tvoja slaba samopodoba ne izhaja le iz obdobja, ko si imela par kg viška, ampak se je moralo prej v tvojem življenju dogajajti kaj, kar ti je zbilo samozavest. Morda prijateljica, kak sorodnik, odnos sošolk in sošolcev, kakšna vzgojiteljica, učitelj ... možnosti je nešteto. Ker če bi bila tvoja samozavest celostno gledano ves čas kolikor toliko ok, te tudi tistih par kil ne bi tako potrlo. Ko se enkrat lotiš raziskovanja in razčiščevanja brazgotin preteklosti, pa se ti odpre čisto nov svet in odkritja, ki si jih prej podzavestno potlačila, da si se nekako zavarovala, navzven pa se kažejo v tovrstnih težavah, kot si jih opisala.

Kaj pa če bi šla kam v hribe? Ne mislim na neke nevarne skale, ampak kakšno sredogorje? Ni lepšega, kot ves zadihan prispeti na vrh in potem zreti dol v dolino. Takrat se tudi vsi problemi zdijo mnogo manjši. Sama sem to včasih, pred leti kar pogosto prakticirala, zlasti, ko me je kaj zares skrbelo. Občutek je bil imeniten, mnogo mnogo lepši kot npr. v fitnesu ali pa v kakšnem podobnem urbanem ambientu. Predvsem pa si ob nastalem problemu prigovarjaj, da se čez 10 let še spomnila ne boš na te zadeve. Mene to zmeraj vsaj relativno pomiri,
Pa čim več druženja na PL je tudi zdravo.

Barbi5, ne le prebrati in prebirati že napisano, ampak vsekakor tudi "act on it", ukrepaj, ker že prvi posti so polni dobrih nasvetov.
Vsekakor se strinjam, da bi potrebovala tudi strokovno pomoč, pogovore z nekom, ki obvlada. Na misel mi je prišla tudi hipnoza. Samo...ne bi o tem, ker se ne spoznam. Zdi se mi le, da bi bilo dobro ugotoviti, zakaj se ti to dogaja, zakaj si takšna.
To so hude scene, nastanejo hudi problemi, in je verjetno dobro, da še nimata naraščaja, ker bi se s tem zadeve lahko le še poglobile in narasle. Imaš veliko rano, in obliž ti ne bo v ne vem kako hudo pomoč. Razumeš?
Sama bi začela Na Začetku. Z rojstvom. Nauči se pristopiti k življenju tako kot otrok. S čudenjem, navdušenjem na vse okoli nas. Slow done, stop and smell the roses. Se strinjam, da si že kar nekaj v življenju dosegla, glede na svoja leta.
Vrtnarjenje, delo z rastlinami in ali živalicami ter uživanje v naravi bi ti tudi tokplo priporočala. Res moraš bolj začeti gledati le nase, vzeti si čas zase, odkriti kdo si ti, kaj želiš, in se naučiti odmisliti druge, ki ti pametujejo, nagajajo, ne marajo, želijo slabo. Verjetno tudi okoli sebe imaš take ljudi, ki ne znajo pravilno komunicirati s tabo. Kaj mislim s tem? Oni ti že npr. želijo vse dobro, a se izrazijo na napačen način oz. tako, da ti to nekako obrneš in pravzaprav sprejmeš kot neki kompromis, kot nekaj srednjega, mlačnega, celo slabega.

Barbi5 je napisal/a:

Glede moje samopodobe je tako, da me niso starši niti slučajno pobijali ali kaj podobnega... mami mi vedno pravi, da sem lahko čisto srečna takšna kot sem!

Očitno nisi , kajne? Srečna, taka kot si! Pa čeprav ti to reče neko tebi najdražje bitje, še ne pomeni, da to tako mora biti ali da ti to želiš.

Se mi zdi, da si počela stvari, ki naj bi bile samoumevne za početi. Razumeš? Odrasti, naredi šolo, zaposli se, poroči se, imej naraščaj...bla bla bla.
Vprašanje je, če so to bile stvari zate, te - ta običajne stvari za nas smrtnike in/ali le ta pridne in ubogljive smrtnike.
Zato, če imaš kako noro idejo v glavi, ki je samo tvoja, in se drugim zdi too much, odmili to, da ni za druge, važno je da Je Zate in jo Uresniči. Ne sekiraj se za druge, poskrbi zase. Izberi! Naj rajši drugi trpijo in NE TI. Imej se rada, give U some credit. F**k the rest of the world...khm, takomilorečeno!
Just mine point of view!

Tudi jaz bi ti to priporočila, samo žal nimam nobene konkretne ideje, kam in kako. Mogoče se bo pa katera druga oglasila s kakšnim priporočilom.

Barbi ali imaš občutek, da vedno hočeš zadovoljiti potrebe drugih oseb, svoje pa zato odmakneš na stran oz. se jim odpoveš?

V glavnem vzorci, ki jih doživljaš danes, skoraj zagotovo izhajajo iz otroštva, lahko celo iz časa ko si bila dojenček. Že kot zelo majhni lahko otroci začnejo zadovoljevati potrebe drugih, matere konkretno in se vedejo tako, da zadovoljijo čustva matere, namesto svojih. V to jih jasno udejanji mati.

Pri meni se zadnje pol leta stres kaže v bolečinah v hrbtu in vratu.Bližam se koncu študija in sem tik pred službo, kar me izredno skrbi in po pravici povedano me je zelo strah. Najhuje pa je med izpitnim obdobjem. V glavnem po eni uri za računalnikom, me tako začne boleti predel hrbta in vrata, da ne morem več sedeti. In ja, moj študij in delo predstavljata vsaj 8 ur sedenja za računalnikom. Nimam pojma kako bom sploh zdržala, že zdaj sem imela velike probleme, ko sem samo delala projekte za faks.

Deloma problem rešim tako, da si vzamem pavze, delo razdelim čez cel dan, vmes pa grem še športat, vzamem pavzo za branje knjig, kavo, čaj,... malo se celo razmigavam medtem ko sedim in delam. Ampak za1x to ni dovolj in razmišljam o bownovi terapiji, ki ima baje dober vpliv tudi na stres in podobne zadeve. Pomaga pa tudi pri drugih zadevah od alergij, stresa, poškodb, ... super terpavet je v Domžalah, kamor je hodil moj brat, mami, kolegica in njena mami,...enkrat bom zagotovo poskusla.

Moja kolegica, ki je imela oz. ima podobne težave, se je sama odločila, da gre na terapijo v neko slovensko psihiatrično bolnišnico. Rekla je, da je ful več pričakovala, predvsem v smislu pogovora. Dejansko pa so ji samo predpisali par vrst tablet in potem je tam par dni rezala stvari, sestavljala in opravljala podobne dejavnosti, spala v sobi skupaj še s 3 osebami, ni pa bilo, da bi se nekdo zares z njo pogovoril. Na koncu je rekla, da ji je brez veze in šla prostovoljno ven iz bolnišnice. Rekla mi je tudi, da je bila pri nekem zasebnem terapevtu, da je bilo dobro, ampak predrago. Da pa bi šla še, če bi imela več denarja.

Joj, pa da ne bo pomote. Ne trdim, da je povsod tako. Samo opisala sem svojo posredno izkušnjo v zvezi s tem. Lahko, da je drugod boljše.

Torej ja, dober psihoterapevt in ljubeč partner, je najbrž rešitev.

Barbi, poskusi najprej kakšno bolj soft zadevo, preden si iščeš psihoterapevta (nimam nič proti njim, ampak itak boš sama hitro ugotovila, če ti kaka delavnica morda že zadošča).

Lani sem bila na delavnici asertivnosti na ženski svetovalnici, zelo jo priporočam vsem za krepitev občutka lastne vrednosti Bilo je kakih 8 srečanj, enkrat na dva tedna, vmes pa dobiš kako nalogo, pa tudi drago ni bilo. Letos nisem videla, da jo organizirajo, vsekakor pa se ti splača povprašat ali pogooglat, mislim, da jo organizirajo tudi na šoltu, samo tam pa ne vem, če je tudi tako ok.

Svetujem tudi veliko branja. Srečno

Najprej se naj vsem opravičim, da tako pozno odgovarjam in sodelujem pri moji temi; bila sem namreč na dopustu in nič kaj na računalniku.

Da ne bom vsaki posebej odgovarjala, bi kar skupaj napisala... Moje stanje se nič kaj ne izboljšuje - glava me boli, želodec, otekanje prstov se zopet pojavlja... sem kar dosti pri zdravnikih, da pač nekako ublažimo zadeve.

Sem si pa "privoščila" oz. odločila za nekaj drugega... Hodim k eni zelo prijetni punci, ki preko masaž nekako zdravi ali kako bi se izrazila. Rekla je, da sem izredno nežno bitje, preveč občutljiva, z nizko samopodobo... Pa se nisva nič pogovarjali, vendar je vse ugotovila!! Zadnjič je pa naredila refleksno masažo stopal in mi naštela vse moje zdravstvene težave, za katere pravi, da jih pač naj z dieto skušam čimbolj omiliti ali odpraviti. Zraven tega bi morala priti k njej že zdavnaj, saj se mi stres vleče že nekaj let. Zadeva mi, kako se naj izrazim?, paše!! Masaža mi koristi tudi za hrbtenico, ko boli.

Drugače pa berem veliko, hodim v planine, sem aktivna tako in drugače... samo včasih me zdravje in počutje tako oslabita, da se mi nič ne da.Glede tega, kar mi pravi mami, je pa takole: potrditve (pozitivne jasno) so od povsod, vendar nevem zakaj se me manj dotaknejo kot tiste, ki so negativne:!?!?!.... Po mojem bo potrebno veliko sprostitve, joga, nekaj pač NAREDITI ZASE.

Hvala, prijateljice na PL!!