Skupno življenje - kdaj in kako

Lahko povem mojo izkušnjo: študiram v LJ in že od vsega začetka živim s fantom (teče 3.leto) v lastnem stanovanju. Prvo leto smo imeli sicer cimra. Nekateri skupno življenje jemljejo kot čisto tragiko, jaz pač kot nekaj zelo lepega.
Kuhala sem si sama že celo srednjo š. (pač moji so pozno prihajali iz službe), sedaj pač to nadaljujem - plus je v tem, da se je moj tudi navadil kuhat in v bistvu sem celo na boljšem. Pač ko pridem s faxa se nekaj pirpravi, saj ni težko! Ravno tako žurava, skupaj in posebej, imava obiske, skupne in druge prijatelje itd. Je pač pestro. So bile krize, ampak zaradi skupnega ždenja na istem kauču zagotovo ne. Lahko rečem, da so stvari super.
Je pa res, da sem sama "le" študentka...ampak vseeno je potrebno pospravljat, skuhat itd. pa še študirat zraven. Delo se pač porazdeli, vse je stvar dogovora. Moram reči, da si sploh ne predstavljam, da bi živela še pri starših, ker mi je lastno krojenje vsakdana res 1A No, mogoče bo ko bom začela sama služit kaj drugače, kdo ve.

Hotela sem reči, da ni nikaršen bau bau. Je pa res, da imam celiko kolegic, ki me ne razumejo in se jim ob taki misli dobesedno zfuzla, češ so premlade. Kaj vem - le en odgovor imam: ljubezen je pač lepa stvar.

Tak isto je pri naju!

Stara sem 23 let in že 3 in pol leta živim v svojem stanovanju, imam pa tudi fanta, s katerim sem 5 let, ampak še ne živiva skupaj. Zakaj? Ker nama tako odgovarja. Sva se že pogovarjala o tem, da bi se preselila skupaj, ampak nama je v tem trenutku tako boljše.

Poznam pa primer, ko še par pol leta ni skupaj, pa že razmišlja o skupnem življenju. Ljudje smo si pač različni in vsak drugače razmišlja. Delamo pač to, kar nam ugaja.

Se popolnoma strinjam s tem... . Očitno je, da rahlo dvomiš v skupno življenje, zato bolje najprej najem..ne nakoplji si hipoteke nad glavo.

Sicer pa sem na zelo podobnem. Bi lahko rekla, da se mi je "rahlo" nasmehnila sreča ..v enem mesecu sem dobila službo (v bistvu je sploh nisem pričakovala in iskala, kr prišla je), končujem študij, ravno danes pa sem od delodajalca dobila sklep, da dobim še službeno stanovanje v najem...

Torej, pri 24 in pol grem prvič na svoje. S fantom seveda. Skupaj sva štiri leta in pol. Oba se veseliva, čeprav se zavedava, da najbrž ne bo tko enostavno (finančno, pa tudi organizacijsko), ampak vrgla se bova v vodo...mislim, da bova splavala, če ne skupaj, pa vsak posebej. Vsekakor bo to en velik korak za naju, ki bo veliko pokazal.
Je pa tudi meni zelo lepo doma...vedno skuhano, oprano in pospravljeno...ampak si prav predstavljam, kako bo nekak lažje tudi moji mami, ki ne bo iz dneva v dan skrbela, da bo kosilo kuhano, ko pridem iz službe. Tudi starši si zaslužijo brezskrbne dni, zato kar se tega tiče, spustite se maminega krila...

Nisi sigurna da bi šla od doma, hkrati pa bi se s fantom skupaj zakreditirala? No ja, malo razmisli kaj počneš. Pa kredita ni tako lahko dobiti (sploh pa za celoten znesek), najti primerno stanovanje za investicijo tudi ni mačji kašelj.