Stara sem 23 let in že pol leta živiva s fantom v skupnem stanovanju. Sprva sem si tako kot ti tudi sama razbijala glavo kako do kredita, glede na to, da ima samo fant redno zaposlitev, jaz pa delam preko študentskega servisa. Potem pa se nama je nasmehnila sreča, saj je fant vprašal babico ali lahko greva živet k njej, ker je imela eno etažo hiše prosto. In je dovolila

Na začetku mi je bilo za umret hudo, vsak dan jok in solze, saj sem zelo navezana na starše in mi je bil to največji korak do sedaj. Čeprav sem od doma oddaljena 5 min vožnje, mi je bilo za znoret. Sedaj pa sem se privadila, vsak dan grem po delu domov, potem pa k sebi v stanovanje.
Glede prehrane je tako, kot so punce že omenile: kuhaš na zalogo in pripraviš kakšne stvari na hitro, kot so testenine, tortelini in podobno. Če je volja, se vse da.
Sama imam srečo, ker imam prekrasnega fanta, saj mi pomaga res pri čisto vseh zadevah: od kuhanja do pospravljanja, tako da se ni treba meni po cele dneve s tem ubadat.
Da pa bi si že sedaj najela hipotekarni kredit, pa šele sedaj vidim, da bi bila velika npaka. Pa ne zaradi skupnega življenja, ampak zaradi tega, ker se vedno najde še kakšna rešitev.
Pa srečno!