Jaz ti lahko povem svojo izkušnjo. Pri 21-ih, ko sem začela hoditi s prvim resnim fantom sva nekako prišla na to temo, celo iz njegove strani je prišla pobuda za pogovor. Pa ni bilo to, pejt se testirat

, ampak zgolj debata. Res je, da sem svoje bivše partnerje lahko preštela na prste ene roke, vendar tako kot si sama rekla, je lahko enkrat dovolj. No in ta črv dvoma mi potem ni in ni dal miru. Hotela sem vedeti na prvem mestu zase in potem seveda za njega. Saj, zdrav razum ti pravi, da je 99% možnosti, da bo vse OK, ampak vedno je možnost; kaj pa če ... in jaz pač s tem nisem hotela živeti. In ko začneš enkrat intenzivno o tem razmišljati, ti pride na pamet vse mogoče, npr. spomnila sem se, da je bi nek bivši s punco, ki je bila na slabem glasu in razmišljaš naprej ... se še nekaj takega spomniš ... in si tam. Naj omenim, da je on test pred mano že opravil iz istih razlogov, kot sem jih zdajle naštevala glede sebe.
Da skrajšam zgodbo, grozen je bil občutek čakanja na rezultate (čeprav kot sem že rekla, 99% je, da bo vse OK), ampak potem, ko dobiš potrjeno na papirju, lahko svobodno zadihaš. Saj pravim, nekateri o tem ne razmišljajo, kar po eni strani razumem. Šele ko te nekdo "spodbudi" ali pač sam enkrat prideš do tega (kaj pa če), ti to ne da miru. Jaz sem vesela, da sem to naredila, če ne bi bilo njega, verjetno ne bi o tem razmišljala in tega storila.
In čeprav sva se s tem fantom pred kratkim razšla, bi oz. bom z naslednjim partnerjem verjetno načela pogovor o tej temi. Lahko samo upam, da bo razmišljal na podoben način kot jaz. Npr. skrajno bi me prizadelo, če bi me odpravil z besedami, ah kaj ti pa je, a si nora ali pa kaj podobnega in konec debate ... potem žal to ni partner zame.