Še vedno ženskar, ali se je zresnil?

zdj sm kr mal važna ratala, ker se mi tako zdi

kar se mojih izkušenj tiče, so lahko ljudje utrgani še pri tridesetih letih. pred letom dni sem imel babnico, ki je bila pri enaintridesetih prava kokoš: vsi so bili krivi za njene neuspehe, sitna, frigidna. byb_, bodi takšna, pa bo tvoj fant res postal ženskar, v najboljšem primeru pa te bo zapustil.

 

vedno, ko slišiš kakšno pripombo čez partnerja, se moraš vprašati kdo je avtor te pripombe in se pozanimati za njegov interes v transakciji med vama. še preveč je lažnivcev in nevoščljivosti, da bi zaradi takih malenkosti zapravila razmerje, ki si ga začela. spomni se kako izbirčna si, in da si v tem mladem moškem končno prebrala pravo pesem za svoje oči.

 

še nekaj: biti ženskar ni nezrelo, ampak odklonilno do trendov monogamne družbe. je zdravo, če si posameznik, ki to potrebuje. še bolj zdravo pa je, da partner ve za tvojo nezvestobo in je tudi sam nezvest. temu pa nato že pravimo svobodno razmerje. predvidevam, da byb_ nisi zrela za takšno razmerje, zato ti priporočam monogamnega partnerja. kako boš odkrila njegov pravi jaz, ne vem. uporabi izkušnje, logiko, v procesu pa zatlači čustva, saj rojevajo ljubosumje in posesivnost, ki omejujeta percepcijo.

 

veliko sreče pri avtentikaciji hinavščine (če sploh obstaja) v tvojem razmerju, draga byb_!

res je, talita!

 

s težkim srcem opazujem, da je generacija, rojena v sedemdesetih (tudi sam sodim mednje), še posebej pa v osemdesetih ožigosana za patološke narcise (če si sposodim dr. vesno godina). vendar kaj ima ta moja trditev opraviti s to temo?

 

dandanes je še huje. v spletu vzgojnih vzorcev sodobne družine, ki temeljijo na permisivni vzgoji, starši, ki so rodili v devetdesetih prejšnjega stoletja, postavijo otroka v nezdravo ospredje. nudijo mu ne le potrebne dobrine, ampak tudi nadstandardne, ne da bi v otroku zbudili občutek po vračanju usluge. pomembno bi namreč moralo biti, da se v otroku ustvari občutek, da je nekomu nekaj dolžan kot to v neki obliki že obstaja pri vseh transakcijah med prijatelji, sodelavci, daljnimi sorodniki.

 

tako ti mali bogovi rastejo skozi puberteto in adolescenco do pragov odraslosti, kjer naletijo na veliko prepreko že v partnerju, s katerim obstaja verjetnost zagotavljanja skupnih nepremičnin in otrok. toda ta partner ni podoben staršu, ki je tega malega boga razvajal in častil, ne, podoben je njemu samemu - patološki narcis.

 

vpeta v sivo resničnost svoje dejanske vrednosti in zasanjana v svetu svoje namišljene vrednosti (ego je lažni jaz), tako mala bogova rasteta v osamljenosti in nesposobnosti navezave monogamne, odgovorne in resne zveze.

 

hinavščina monogamiji v obliki nezvestobe je lep primer malega boga, po drugi strani pa je primer male boginje tudi gospodična byb_, ki je (prebral sem njena zadnja dva posta), predvidevam, posesivna in ljubosumna osebnost, kar potrjuje, da svojega fanta, takega kot je v resnici, ni imela rada.