ana25, sem šele zdaj opazila to temo in ugotovila, da mojega komentarja skoraj ne potrebuje, ker ste napisale že vse, kar bi tudi sama. Sploh pa, kako sadistično bi bilo od mene, če bi jo hotela podkuriti nekomu, ki svoje očitno ne zanemarljive intelektualne sposobnosti uporablja za oblikovanje življenjske miselnosti (ki se sicer bere lepo, kot kakšno Kerouacovo delo, a temelji na iz riti potegnjenih predpostavkah o bioloških razlikah med spoloma in o živalskem obnašanju, ki nimajo nobene znanstvene podlage) namenjene opravičevanju lastne ohromelosti na erotično-čustvenem področju zaradi strahov pred morebitnimi posledicami prepustitve lastnim željam in vzgibom.
Kar se tiče svobodomiselnosti in lenobe, se bojim, da me tukaj nihče ne prekaša, zrasti na področju lenobe, pa moje spolno in ljubezensko življenje vseeno ne trpi. Poleg tega sem tudi najbolj paranojično bitje pod soncem in se bojim praktično vsega ter imam za svoje strahove same logične utemeljitve, na pamet denimo poznam statistiko avtomobilskih nesreč, ki se zgodijo zaradi telefoniranja med vožnjo avtomobila in z njo postrežem vsakomur, ki si kaj takega dovoli in se nasploh vožnji izogibam, kolikor se da. Poznam tudi statistiko, ki pravi, da se mnogo velikih ljubezni konča z vulgarnimi prepiri in maščevanji v katerih trpijo sadovi odnosa v obliki otrok ter se zaključi z ločitvijo (v eni takšnih dram sem preživela večino svojega otroštva in najstniških let). V svojih dosedanjih zvezah sem na lastni kožo občutila vse slabe plati ljubezenskega odnosa in se spopadala z različnimi kompleksi, ki so zaradi njih trpeli moji partnerji in ki so jih, ubožce, silili v za odnos nekonstruktivna dejanja. No, začuda pa se ne izogibam ljubezni, tako kot se izogibam vožnji z avtomobilom (ali letalom) ali uporabi javnih wc-jev, mogoče zato, ker sem že zdavnaj začutila, da je človeška potreba po zadovoljivem partnerskem odnosu (in rednih ter kvalitetnih spolnih aktih) neskončno večja od človeške potrebe po vožnji avtomobila.