S tem je tako. Lahko si ti z nekom skupaj dolgo, nakar opaziš da nekaj
ni več tako kot prej. Ni več tiste magije, tistega nečesa, veš da imaš
osebo s katero si nadvse rad, a veš da nisi več v njo zaljubljen. To je
vse prej kot prijetno spoznanje, verjemite mi. Na začetku si zatiskaš
oči in si misliš, mogoče bo pa se občutek vrnil, vse bo kot je bilo na
začetku. A občutek se ne vrne. Čas pa teče. Ti pa se vedno bolj
pretvarjaš, vedno težje gledaš to osebo, ki te še vedno pogleda z
toliko ljubezni v očeh, ti pa ji tega ne moreš vračati, čeprav bi ji
rad, ker veš da si to zasluži. Z težkim srcem pogledaš vstran in boleče
odgovarjaš "tudi jaz te ljubim". To je tortura. Veš da tako ne more iti
naprej, a osebe nočeš prizadeti. Vedno večkrat prihaja do konfliktov. A
enkrat pride čas ko si rečeš, to mora imeti konec. Trpiš namreč preveč.
In rečeš si najboljše je da ji povem resnico, bolelo jo bo, a bo
preživela. Ne morem ji več lagati v obraz, pa četudi je samo zato da bi
jo ščitil pred bolečino, kajti zame je vsak njen pogled, vsaka njena
beseda, vsak njen dotik bolj boleč od besed

Draga, jaz te ne ljubim
več.
Smo res vedno mi prasci?