enostavno ne upam gledati. Videla sem pa Plesalko v temi in mi je bila
sicer všeč Bjorkina glasba, niti slučajno pa mi ni bil všeč režiserjev
pristop in njegov odnos do gledalca, kot sem ga zaznala sama. Zdelo se
mi je, da iz čistega miru čustveno manipulira z gledalcem in preizkuša,
do kod lahko gre s tem, da gledalca vleče sem ter tja po raznih
čustvenih mlakah, hkrati pa zgodba postaja čedalje bolj prosojna in
neverjetna. Jaz takšnemu filmu ne morem slediti, čim postane stvar
preveč (in neutemeljeno) patetična, se čustveno distanciram. Nimam nič
proti Hotelu Ruandi, Million dollar baby, Pianistu, Schindlerjevemu
seznamu in podobnih filmih, ravno nasprotno, zdijo se mi odlični in res
vredni ogleda, čeprav so zelo pretresljivi, vendar so človeški in je ta
pretresljivost zelo dobro utemeljena. Ne pa Plesalka v temi, ki ni več
pretresljiva, ampak zgolj patetična, ker se režiserju zdi, da bi se
bilo fajn malo poigravati in ugotavljati, kakšno moč ima kot režiser. Z
njegovega stališča ni to nič narobe in zakaj ne bi nekdo raziskoval
tudi tega, po svoje je celo zanimivo, ampak kot gledalka se pač
distanciram in me nervira za lase privlečena zgodbica. Čeprav je von
Trier pri gledalcih absolutno dosegel svoje, vsaj pri tistih, s
katerimi sem govorila, saj so se poistovetili z junakinjo in
ugotavljali, kakšen š*t je življenje in kako nekateri nastradajo itn.,
skratka so bili pretreseni.
Mambo italiano, hvala za predlog, zdaj grem v napad na možeka, bom rekla, da je od Dogme... joj, me bo za ušesa...