živjo.
Bom začela kar od zadaj, ker moram priznati, da me je opazka kar malo prizadela. Vsakomur, ki misli, da se kdorkoli loti reševanja psov zaradi časti in slave, lahko rečem le, da obstaja mnogo precej manj emocionalnih, napornih in dragih načinov za lastno promocijo. Česa takega se ne lotiš, če ti do tega ni. Mirne duše lahko rečem, da med nami, ki smo kdaj čakali na pse v Modeni, ni nikogar, ki ne bi v tistem trenutku mislil samo na pse. Sama se nisem odločila pomagati zaradi kakšne posebne ljubezni do hrtov (ali časti in slave), ampak pač zato ker se mi situacija s hrti v Veliki Britaniji, na Irskem, v Španiji in še kje zdi grozljiva. Predvsem pa me je prizadelo to, da je za nastalo situacijo kriv samo in izključno človek in njegova gonja za denarjem, v kateri je prepričan, da cilj opravičuje vsakršno sredstvo. Od tod tudi priljubljena irska izjava: Greyhound is not a pet, it s junk. Država si je z nekaj skromnimi procenti od dohodka dirk, ki ne zadostujejo niti za evtanazijo odsluženih psov, umila roke in lepo živi od tega posla. Mogoče je na mestu, da se tule pove tudi, da je ravno to glavni razlog, zakaj se problema ne da rešiti v njegovem bistvu - države preveč dobro služijo s psi, da bi se situacija lahko spremenila. In ja, vseeno jim je na kakšen način se odstrani višek psov, dokler v državne blagajne priteka denar.
Na žalost problematika odsluženih hrtov ni moda, je stalen pereč problem, ki je trenutno dosegel tudi naše kraje. V državah, ki že leta pomagajo reševati situacijo, je, ko se je začetni bum polegel, vseeno ostalo še toliko zanimanja, da se letno reši kar precej psov. Upam in računam na to, da bo tudi pri nas tako.
Večino psov, ki so k nam prispeli preko pomochrtom.org, poznam. Odkrito moram povedati, da so psi v precej boljšem psihičnem in fizičnem stanju, kot sem na začetku pričakovala. Poleg tega pa so opisi psov v resnici realni in nikomur ni v interesu skrivati dejanskega stanja psov, saj se lahko vse prehitro zgodi, da bi zaradi tega morali iskati nove domove. Seveda se zgodi, da se kakšen pes s posvojiteljem ne ujame (pač zato, ker imajo ljudje včasih čisto drugačna pričakovanja, ki jih pes - iz azila ali ne, domač ali iz tujine - ne more izpolniti), pa smo tudi te situacije že rešili brez večje škode za udeležene.
Povedati je treba še to, da psi, ki prihajajo k nam, niso sneti naravnost z dirk ali z jage. Prej so že nekaj časa v azilu ali v t.i. foster homes, kjer jih skrbniki do dobra spoznajo. Tako da če piše, da se pes ne razume z otroki, se dejansko ne. In obratno.
Pa še to, sama živim s psi že vse življenje, rada jih imam in spremljajo me vsepovsod. Pa vendar nikdar ne bom stoodstotno zaupala nobenemu psu in nobenemu otroku. Vedno, ampak res vedno bom njihovo druženje nadzorovala. In to velja za vse pse v naši družini, tudi špansko posvojenko.
Še nekaj izkušenj iz prve roke. V naši razširjeni družini že kake pol leta živi španska mešanka z galgom. Dama je stara kakšno leto dni in nihče se več ne spomni, kako je bilo brez nje. Pravzaprav se že po kakšnem mesecu ni nihče spomnil, kako je bilo pred njenim prihodom. Predvsem pa so se nanjo zelo kmalu navezali naši ostali psi, ona pa nanje. Edini večji problem, ki smo ga z njo imeli, je bila sobna čistoča. Predvsem zato, ker ji prvi teden nikakor ni šlo v glavo, kam je sploh treba lulat. Se mi zdi, da ji trava nikakor ni bila primeren kraj za odvajanje. Ko zdaj razmišljam nazaj, je morda hotela lep kos prave španske mivke. Kaj pa vem. Prijazna je do psov, do ljudi je malo zadržana, kar pomeni predvsem to, da mesto za čohanje pri tujcih raje prepusti ostalim mrcinam, ona pa ta čas izkoristi za metanje po svojih ljudeh.
Pred časom sem bila med tistimi, ki smo šli v Modeno po pse, ki jih je do tja pripeljalo italijansko društvo. Izkušnja je pravzaprav neopisljiva. Dan sem preživela s tremi odraslimi samci, ki sem jih prvič videla. Hec je bil, da sem bila verjetno najmanjši odrasli na celi posvojitvi, v roke pa sem dobila 3 največje velikane. Priznam, da me je kar malo skrbelo. No, pa so bili tile moji trije lumpi pravcati reklamni modeli za posvojene greye. Motali so se okoli mene, ampak ne preveč, da se ne bi zapletla s povodci, crkljali so se, ampak ravno toliko, da mi ni bilo dolgčas med urejanjem papirjev, polegli so se okoli mene na travo, lulat smo šli brez težav, nikomur niso hoteli nič hudega. V avtu smo poleg mojih treh velikanov peljali še 3, na meji sploh niso vedeli, zakaj jim molimo knjižice, ker so mrcine komaj dvignile glave. Aja, v avtu so bili, preden si rekel keks. Ko so se odprla vrata, jih je bilo vseh 6 v trenutku noter, češ saj gremo, ne?
Ne vem niti, ali je kakšna razlika med posvojenimi hrti in temi našimi, ki so kupljeni pri vzreditelju. Se mi zdi, da je imel marsikateri od posvojiteljev s svojim celo manj težav, kot smo jih mi imeli z našima dvema pošastkama od vzreditelja.
Razpisala sem se po dolgem in počez. Če bi šla kdaj rada pogledat posvojenčke, da jih vidiš v živo, da vidiš, ali je to to, kar si si predstavljala, se mi javi. Te ze veseljem vzamem s sabo na ogled ali kakšno posvojitev. Vedno največ zaleže, če stvar vidiš osebno.
Lep pesjanarski pozdrav.
lp
