Problem je v tem, ker nimaš volje niti energije da vstaneš, da se umiješ, oblečeš... Kaj šele da bi šla na sprehod, vzela knjigo, ipd.
Sediš zraven otroka, on joka, ti jokaš, ne veš kdo bo prej letel čez balkon. Sprašuješ se, zakaj se ti to dogaja, zakaj si tako nesposoben, razmišljaš da bi mogla it jest, ker če ne ne bo mleka, pa se ti hrana gabi. Pa spet dojenčkov jok, ki ga ne znaš prekinit.
To je poporodna depresija.
Tile predlogi so za potem, ko vzpostaviš ravnovesje, dobiš pomoč in samo ohranjaš stanje normalne prisebnosti.
Najprej pa moraš najt trenutek zavedanja, ko lahko osebi, ki ji 100% zaupaš rečeš: ne morem, rabim pomoč. Sedaj.