Perioralni dermatitis

Reva boga svetujem ti, da se natančno pofotkaš, 

ker preden prideš do dermatologa bo stanje najbrž izzvenelo (upam) da boš lahko fotke pokazala.

Želim ti vse dobro

Ojej, Leonella, tole se pa bere precej resno. Na tvojem mestu niti slučajno ne bi čakala dermatologa na napotnico, ampak bi šla urgentno samoplačniško. Samo eno kožo imamo. Upam, da bo čim prej bolje.

P.S. Ukini mleko in mlečne izdelke, gluten, predelano hrano, skušaj jesti čim bolj naravno, organsko pridelano, filtriraj vodo. Morda bo to prineslo skoraj čudežno izboljšanje ...

leonella, sočustvujem! Jaz sem imela podobno situacijo letos konec aprila. Sicer me dermatitis občasno napada že od 12 leta dalje, ampak kar sem prestajala letos je bilo resnično grozljivo. Spodnji del obraza sem imela zatečen, živo rdeč z ogromno belimi pikicami, če si pogledal od bližje je bil izpuščaj prav fascinantno grd. Poleg tega me je neprestano peklo in kljuvalo, težave sem imela že samo z odpiranjem ust, tako da niti nisem mogla pozabiti da imam to reč in se zamotiti npr. s študijem. In tudi jaz nisem zapuščala prostorov in sem se dobesedno skrivala pred ljudmi. Popolnoma razumem kaj misliš z lotevanjem depresije.  Pa niti nisem človek, ki bi se obremenjeval z mnenjem drugih in se s prejšnjimi izbruhi niti nisem obremenjevala, ampak tiste dni sem se počutila kot spaka.

No, takrat mi je zdravnik prvič sploh predpisal antibiotike (pred tem vedno le kremo rozamet, ki mi je načeloma pomagala) - doxy50, dvakrat na dan, jemala sem jih 6 tednov, poleg tega sem se zjutraj in zvečer mazala z rozametom (itak sem bila 95% vsega časa skrita znotraj, tako da nisem imela težav z izpostavljenostjo soncu). Meni se je zadeva nehala širiti oz. slabšati po nekaj dneh jemanja antibiotikov (preden se je izboljšalo je šlo precej na slabše), oteklina (in z njo kljuvanje) je izginila po kakšnem tednu, tista rdeča koža in luske pa so se zdravile zelo počasi, ampak sčasoma koža ni bila več občutljiva in postajala je vedno bolj gladka. Na nekaterih predelih imam kožo še vedno malce rdečo, ampak računam da bo tudi to sčasoma šlo stran.

Mislim, da so mi antibiotiki kar hitro "prijeli", vsaj kar se tiče oteklosti in širjenja (to sklepam s slik, saj sem se od izbruha naprej 20 dni vsak dan slikala, da sem lahko opazovala napredek (malo pa tudi zato, ker je bil izpuščaj RES fascinanten )), mogoče gre pri tebi počasneje, ker si jih jemala že prej in jih je bilo telo že vajeno? Saj ne vem kako gre s tem. Drugače pa sem ugotovila, da za tiste bele pikice najbolj koristijo obkladki z jabolčnim kisom (razredčenim seveda). Pričakovala sem sicer, da bo peklo kot hudič, ampak sploh ni. Na začetku sem kis uporabljala vsak dan in pikic je bilo precej manj kot sicer. Sicer nič ne pomaga pri rdečici, ampak takrat se mi je zdela velika zmaga že to, da je bilo vsaj pikic manj, saj sem jih imela pred tem ogromno in tudi na pogled niso bile ravno biser estetike. Pa še fino je bilo pomisliti, da imam vsaj nekaj pod nadzorom. Poleg tega sem jemala še malo večjo količino vitamina c kot ponavadi, ampak to ne vem če je kaj vplivalo.

Razen kisa pa ti lahko svetujem še samo potrpežljivost. Dermatitis traja in v najhujših dneh se počutiš res obupno, ampak živciranje na koncu nič ne pospeši zdravljenja, sploh pa je v največ primerih prav stres tisti, ki ga je povzročil. Vem, da je lažje to reči kot narediti - sama en teden sploh nisem zapustila sobe, če ni bilo ravno nujno zaradi fizioloških potreb, kaj šele, da bi šla na faks!, ampak ko je kljuvanje prenehalo in sem lahko odmislila, je bilo precej bolje. No, vsaj v glavi, če že ne na njej.

Upam, da prideš do dermatologa čimprej (čeprav sama pri dermatologu z dermatitisom nisem nikoli nič dosegla) in da ti bo znal kaj bolj pomagati. Pa glavo gor!

(Se opravičujem za esej, malce se pozna da so moje aprilsko-majske travme še vedno zelo žive. )