Eko, jaz sem tudi ena med tistimi neopaženimi... kdaj mi je bilo smešno, da so mi npr. ljudje govorili, kaj so počeli pred par dnevi, ob tem pa pozabli, da sem bila zraven 
Sem pa tudi jaz bolj tiha oseba... pa sem ful počasna pri odgovarjanju in sodelovanju v pogovorih v skupini ljudi... nekako moji možgani ali usta reagirajo z zakasnitvijo... in pol začnem samo a... in se zavem, da je nekdo že pred mano začel govorit... in zgleda že zelo smešno, ker ne uspem rečt nič... to je sicer po moje tudi zaradi staršev, ker so takšni, da non stop govorijo in je zelo težko prit do besede...in se mi ni nikoli dalo pretirano govorit...
to da nisem niti malo zanimiva za nasprotni spol, sem že nekako sprejela...pred nekaj leti sem se tudi odločila, da bom imela samo še mačke, čeprav mi je zdaj že totalno bedno bit samska... sicer pa nisem privlačna, ne lepa, ne simpatčna, ne kokoškasta, ne komunikativna, ne zabavna... vsaj enega izmed teh pridevnikov pa moraš imet, da si všečna, zanimiva in opažena...
kdaj opazim prav, da človeka odbije moj videz... kdaj mi je (bilo) tudi malo hudo zaradi tega... ker sem se že s kom zelo dobro razumela... pač... to vse zelo kratkoročno seveda... se mi pa zdi, da so za ženske ful višji kriteriji kot za moške...
Večinoma mi pa res ljudje govorijo, da delujem nedostopno in zaprto... na začetku tudi sem taka, čeprav se skušam konstantno izboljševat pri tem... pa pogosto mi ljudje rečejo, da delujem zamorjeno, kar pa se ponavadi nikoli ne počutim... in pol postanem zamorjena zaradi tega... se mi zdi, da mam že tako anatomijo obraza... bi morala it h Berlusconijevemu kirurgu, da mi potegne usta v en večen nasmeh
.... Pol pa mi še primanjkuje samozavesti... in prevečkrat zapadem, v krog misli, kaj bi bilo drugim všeč, da je meni všeč/da bi nardila itd... in vedno opazim, da je zelo narobe in kontraproduktivno, ampak si ne morem pomagat, ker je podzavedno... tak strah pred tem, da bi izrazila svoje preference na glas...sploh, če mi je npr. kakšna oseba všeč ali mi deluje simpatična, težko funkcioniram...in vedno mam v glavi, kako glupo zgledam in obenem pazim, da ne bi izpadla še bolj glupo in si nič ne upam... torej se ne morem odpret... in pol zgledam vedno malo debilna, dobesedno in bi se pogosto šla samo še speleologije... oz. bi šla nardit en sprehod pod zemljo.... 
Večkrat pa pomislim, koliko imajo pri tem dejansko hormoni pa feromoni in vse te zadeve... Kdaj se mi zdi, da imajo nekatere punce cel kup oboževalcev pa niso ne posebno simpatične, ne posebno lepe, zabavne, odprte...