Mimi_M je napisal/aNe vem, kako smo sedaj prišli kar do varanja..
ne govorim o tem, da kar odideš, ko pride do kakšnega problemčka ali slabega dne, ampak o situaciji, ko se začneš spraševati, če je pa to res to, ali nekogs res ljubiš, ko se morda zaveš, da tvoje življenje nekako ni čisto izpolnjeno in ti nekaj manjka, pa je lahko partner objektivno gledano čisto super, samo nekako se čustva malce ohladijo.
Tedaj je pomoje čas za resničen premislek ali korak dalje.
Pa saj si z nekom v prvi vrsti zaradi svoje sreče, kajne? Ne pa zato, ker ti je žal nekoga zapustiti in ker nočeš, da se to kdaj zgodi tebi?
Nevem, jaz nikoli ne bi mogla biti z nekom, ki mu nisem vse na svetu, ampak je z mano zato, ker pač "ni prav", da me zapusti. če ni srečen z mano, čemu vse skupaj ohranjati??
Ljubezni se pač ne da izsiliti od nekoga in če ta počasi bledi, je edino pravilno, da si data drug drugemu priložnost, da sta srečna z nekom drugim. saj pa ni naše življenje končano, ko smo v prvi (dolgoletni) vezi..
Moja zgodba s prejšnjim partnerjem... Močno se je trudil, da me je začaral, ker mi na začetku sploh ni bil všeč... A mu je uspelo, s svojim značajem me je osvojil. Kakšno leto je trajala pravljica... In potem se je začelo. Pa sploh ni bilo niti govora o tem, da bi končala. Samo čudno se je obnašal, nezainteresirano... Nisem več čutila "tistega" z njegove strani.. Deloval je precej zmeden, odsoten, na trenutke depresiven. In potem sem zvedela, da ima drugo. Niti ne vem, še danes, ali je bil z njo, ali se je samo zaljubil in ni storil nič... Nekaj časa sem še čakala, se poskušala potrudit, stvari spremenit.. A ne prav dolgo. On ni rekel nič, jaz pa sem samo odšla. Ni bil sposoben povedat, razložit. Nikoli ga nisem vprašala. Vem, da je dober človek, vem da se z mano ni samo igral. Tako pride v življenju in ne moreš nekomu zato zamerit... Nismo vsi enaki, vsi sposobi reagirat na enak način, vsi naredit, kar bi bilo po nekih standardih prav. Ker on ni bil zmožen, sem pač končala jaz. In ga upam s tem osrečila. Ker, ja, ne moreš izsiliti ljubezni, če pa jo imaš sam dovolj, si lahko srečen za drugega, tudi če te zraven boli srce. Ne vem, morda sem naivna, ali pa samo nimam slabih izkušenj, s takšnimi in drugačnimi, ki samo zbirajo trofeje in potem, verjamem, ostaneš močno razočaran in prizadet. A če pustiš, da te takšne stvari preveč prizadanjejo in potem celo življenje premišljuješ, kako se izognit ponovnim polomom... To pomeni da vstopaš v vsa razmerja z nekim strahom in nezaupanjem... In so tako že vnaprej obsojena na propad, če ni tisti na drugi strani dovolj vztrajen in "odrasel" po čustveni plati.
