Odgovori, odgovori, odgovori...

Moja zgodba se vleče že osem mesecev... V vsem tem času ugotoviš, da nisi edini. Da se to dogaja. Celo da je to bolj pravilo, kot izjema. Pa vseeno poskušaš razumet, zakaj.. Zakaj si tak kot vsi? Zakaj nismo ljudje, ki ne znamo reševat takšnih problemov, imuni nanje? Skoraj osem let v razmerju, pa te z enim samim pogledom začara nekdo drug. Ljubezen na prvi pogled, čustva, kot jih še nisi čutila... Če bi bila samska, bi se "jutri" poročila, imela otroka. Pa te razum ustavi. In prekineš stike. In hočeš pozabit. In ne gre. In do partnerja se ohladiš čez noč. A vztrajam. Ker ga imam rada. Ker ne morem verjet, da mine. Ker me ima on rad. Ker je prihodnost jasna, že toliko let. Ker sem navajena? Ker me je strah? Ker je vredno rešit, popravit? Ker se hočem potrudit? Pa kaj to sploh pomeni, potrudit se? Kdo ve? Kako se lahko potrudiš? Kako se lahko prepričam? Kako razum nadvlada čustvom? In kaj to pomeni dolgoročno? ...

Pišem kljub dejstvu, da sem se odločila da zaradi deucevih komentarjev tega ne ne bom več počela, ampak tvoja zgodba me je resnično pretresla.

Moje mnenje. Sicer ga bo deuce itak kuj skritizirou ampak vseeno.

Trenutno, mislim, da se nahajam v isti situaciji kot ti, samo da sem jaz na drugi strani. Mislim, pravim zato, ker mi moj 10 letni partner tega še ni potrdil, ampak, dvomi so premočni, da bi mu verjela.
Najin odnos se je po desetih letih, skoraj da bi lahko rekla v trenutku, ohladili. Po dolgem razmišljanju, po dolgih in utrujajočih pogovorih sva, predvsem pa sem ugotovila, da nekaj močno ne štima. Kot sem že rekla, prepričana sem, da ga je zbegala druga ženska, čeprav mi tega ne prizna. Pa ti bom povedala po pravici, bolj boli to, da čutiš, da nekaj ni ok, kot to, da bi vedela, kaj se z njim dogaja. Razumem te, da se po tolikih letih lahko zgodi tudi to, da se zatrapaš v drugega. Od tebe pa je odvisno, oziroma od tega, koliko zares čutiš do svojega partnerja, ali se boš odločila zadevo na novo vzpostaviti ali pa boš vsemu skupaj naredila konec. Ta agonija ne more trajati dolgo, ubijala bo tebe, prej ali sle, če ga ne že, pa tudi njega, saj bo kaj kmalu začutil, da nisi pri stvari. Ugotoviti moraš, koliko ti vajin odnos in to kar sta v teh letih "zgradila" pomeni. Če boš ugotovila, da brez tega lahko živiš, za kar pa je potreben res temeljit premislek, saj se moraš zavedati, da ti  verjetno vajin odnos prinaša veliko, česar ti, po tolikih letih niti ne opaziš več. So stvari, ki so danes lahko zate že samoumevne, vendar se moraš zavedati, da jih boš verjetno po tolikih letih pogrešala. Zato ti iz dna srca želim, da boš našla moč in o zadevah resno premislila. Čez nekaj let ali lahko že celo čez nekaj mesecev ti je lahko, če boš imela občutek, da nisi storila vsega kar bi lahko, pošteno žal. Vedi, da je začeti na novo, po tolikih letih lahko težje, kot poskušati rešiti, tisto kar še vedno obstaja. Nisi sicer opisala, kakšen odnos ima on do tebe. Če imaš občutek, da se trudi in ti poskuša dati tisto kar on misli, da potrebuješ, je velika verjetnost, da ti bo dal tudi tisto, kar zares potrebuješ, le povedati mu moraš kaj to je. In če boš prišla do tega, da se je za odnos vredno potruditi, je najpomembneje, da si do njega popolnoma iskrena. Povej mu, vsaj tak je moj nasvet, vse. Svoje občutke, svoje misli, svoje želje .... Popolnoma vse, saj bosta šele na tem lahko zgradila nov odnos. Če te ima tvoj partner zares rad in če je bil vajin odnos do sedaj ljubeč in odprt, mu bo verjetno zelo težko, a če bo ugotovil, da s teboj tega ne more prebroditi, bo bolje, da odnos prekineta, saj bi sicer ta stvar tako ali tako prišla na dan. Ko se bosta iskreno pogovorila, pa morata začeti na novo graditi odnos. Pripravi naj te do tega, da se boš vanj ponovno zaljubila, verjetno so v letih, ki so pretekla, stvari v katere si se na njem zaljubila še vedno tam, le prebuditi jih je ponovno potrebno. Pelje naj te na randi, pojdita na mesto, kjer sta se spoznala, osvajajta drug drugega, predvsem pa bodita iskrena. Verjetno, pa boš morala, če mu boš povedala resnico, njegovo zaupanje ponovno pridobiti, ljubosumnost se zna po takem priznanju prebuditi tudi v človeku, ki prej nikoli ni bil ljubosumen, ali posesiven, kot bi rekel deuce.
Verjamem, da ko boš ponovno odkrivala vse tiste njegove lastnosti, v katere si se zaljubila, se bo lahko v tebi prebudila tudi zaljubljenost. Lahko si pišeta tudi pisemca in si v njih napišeta vse tisto, česar si iz oči v oči ne moreta povedati. Iskreno mu povej kaj na njem te je privlačilo prvi, drugi in tretji dan, da se bo lahko potrudil in ti vse te stvari ponovno ponudil.
Predvsem pa o stvari dobro premisli in kot sem rekla bodi iskrena, saj je ne vedeti včasih za partnerja težje, kot spoznati kruto resnico.
Sicer vem, da sem bila zelo dolga, a vse kar sem napisala je bilo iz srca in upam, da ti moje besede pomagajo.

Srečno in pogumno naprej.

Nič ni v dejanjih. Vse je le v čustvih, v srcu, pa v glavi. Z dejanji nisem šla daleč. Vse stike sem že davno prekinila. Potihem bledi... Problem pa je v tem, da se do partnerja čustva ne vračajo. Da ne znam nazaj. Pa sem že 30.
In ne, jaz nisem bila nikdar zaljubljena " v prasce". Zaljubila sva se oba in ne poznam ga zares, a kakšne ljudi preprosto čutiš. Prepoznam iskrenost. Realno, takšne zaljubljenosti do zdaj nisem niti poznala. In očitno je niti ne bom.  

Draga Šema... Saj pravim da se vleče že toliko mesecev. Povedala sem mu že pred časom. Nekako je sprejel, v bistvu je že čutil... njegovo stališče je, da se njemu to ne more zgoditi. Skupaj sva se odločila da poskušava it prek tega.  A razumsko sprejeti neko odločitev je dokaj lahko. Tisto znotraj, občutki, telesne potrebe.... , tisto pa z razumom težko prikličeš. Če bi še tako rad. In nočem niti razmišljati, da bi mi bilo lahko žal. To bi mi lahko bilo v vsakem primeru. The future is not ours to see...
Veliko nasvetov kako prebroditi to, sem že zasledila. In največkrat je to - obuditi zaljubljenost, se vrniti na začetek... Tu naletim na velik problem. Dolgo sva bila dobra prijatelja, preden sva postala par. In tiste zaljubljenosti, ko spoznavaš nekoga novega in ti postaja toplo pri srcu, ko se zaljubljaš... tega nimava. Lahko bi rekla da se je iz prijateljstva zgodila ljubezen. Drugače je, definitivno. Zato pravim, da na način, kot se mi je zgodilo z drugim, še nisem bila zaljubljena. Me je mogoče zato tako "vrglo", kot najstnico? Tudi to sem nekje prebrala, da če te ne zadane pri 15-ih, te pač bolj v zrelih letih.

Ne. Ni poročen. Celo samski je. Takrat bil. Je to pomembno?

Tole v splošnem kar drži. Vsi so mi rekli... ja normalno, tolk časa si z enim, pa ti nekdo posveti malo več pozornosti, pa takoj dol padeš.. Bla bla... Meni se ni posvetil z več kot par besedami in jaz sem prva začutila nekaj, ko je komaj vedel da obstajam. Torej podlegla zaradi vztrajnega osvajanja - odpade. Če bi nekje zadaj vedla, da bom dobila po buči... bi blo 100x lažje. Pa ne vem. In ja, miljonkrat sm že pomislila, če bi imela otroka, takrat ko sm si želela, se to ne bi zgodilo. Ali pa vsaj dileme ne bi blo. A kaj bi, če bi... se lahko sprašujemo v nedogled...