Opravičujem se puncam, ki jih je moj prvi nekoliko nerodno napisan post prizadel, zato bom bolj razložila predvsem moje občutke in izkušnje z navedeno temo.
Za anoreksijo sem bolj podrobno slišala (oz. se bolj poglobila) pred leti, ko sem gledala en Polnočni klub, kjer je sodeloval tudi dr. Marušič in eno ozdravljeno dekle. Dr. M. je takrat ravno prišel iz Anglije in je pri nas želel uvesti njihovo metodo zdravljenja. Punca (preko 20 let) pa je bila z njegovim posredovanjem na takšnem poskusnem zdravljenju v Angliji. Deklica je bila bolna od 15 leta in je v svojih najbolj črnih fazah imela pod 30 kg (pokazali slike). Pri nas so jo vsake toliko hospitalizirali (infuzija) in spet poslali domov. Bila je (in njena družina) tako obupana, da si je želela samo še umreti. Zato je šla v Anglijo brez pomisleka in pričakovanj. Vendar se je po njenem pripovedovanju prava kalvarija začela šele v Angliji. Tam je bila 0,5 ali 1 leto (pozabila) in drugega ni počela kot se učila jesti. Bila je tako pretresljiva pripoved, da so mi ves čas tekle solze. V začetku je imela 24 ur/dan ob sebi medicinsko sestro in npr.hranjenje z jabolkom je trajalo 4 ure. Z domačimi ni imela nobenega stika in najlepši trenutek je bil, ko je stala na Brniku pred svojimi, ki so jo čakali in je niso spoznali. (na Polnočnem klubu je bila punca prava lepotica). Povedala je, da se bo zdravila verjetno vse življenje, da so pri njihovi družini odslej vsi obroki hranjenja pravi obredi in slavja. Povedala je še, da si v življenju želi dokončati šolo in imeti otroke. (menstruacijo že davno izgubila).
Najbolj so me presenetile številke o tej bolezni pri nas. Bile so v tisočih. Nisem mogla verjeti, kje pa so ta dekleta, bla, bla.
Imam prijateljico, ki ima najstniško hčerko (14 let), katera je prava lepotička in ponos povprečnih staršev. Meni se je vedno zdela malo presuha (v primerjavi z mojimi nečakinjami, ki so seveda predebele) in zaprta in vedno žalostna. Enkrat sem ji omenila, da se mi zdi da je L. presuha, vendar me je zabila, da L. zelo pazi na hrano, da je rekla, da ne bo slučajno tako debela kot njena mama in vse življenje na dieti. Dokler ni lani prišla na obisk prijateljičina mama in znorela, ali ne vidi kako suha je L. Od tu naprej se je klopka samo odvijala. Prijateljica je ugotovila, da je od sistematskega pregleda, ko ji je zdravnica rekla, da se mora zrediti shujšala še 4 kg. Lahko si samo predstavljate v kakšni stiski je mama, ko ugotovi da ji otrok pri obloženi mizi hira. Bila je čisto iz sebe. O bolezni ni vedela nič, kar jo je še dodatno iztirilo in prestrašilo. Takoj so začele obiskovati šolsko zdravnico, založila se je z vso potrebno literaturo in zdaj se že skoraj 1 leto borita. Šolska zdravnica ji je povedala, koliko je tega tudi v našem malem kraju. Tri punce so vsake toliko časa hospitalizirane. Nisem mogla verjeti. In ljudje nimajo pojma o tej bolezni. Ker vsi mislimo, da se to dogaja samo manekenkam tam nekje v Ameriki. Časopisi so vsi polni samo debelosti. (Prijateljica je visoko izobražena, hčerka odličnjakinja.)
Imam sodelavko (ne najbližjo), ki je stara 30 let in je že več let vegetarijanka. Je zelo drobcena, čedna, simpatična, bistra. Suhost ji prav paše. Pri hrani je vedno tako disciplinirana, ko imamo kakšno fešto se nikoli ne pregreši, zaradi česar sem jo vedno občudovala. (pregreši- mislim z belo moko, sladkarijami..). Bila mi je pravi vzor zdravega prehranjevanja. Ima tudi hčerko, ki jo je kot vzorna mama več kot 1 leto dojila. Lani v jeseni smo imeli eno ekskurzijo in sem opazila, da M. ne je drugega kot riževe hrske (stiropor). Potem sem slišala, da je bila v jeseni veliko na bolniški in v bolnici. O vzrokih bolezni ni govorila in nismo spraševali. Sodelavcu je povedala, da si je s prehrano uničila zdravje. V soboto sva bili na eni prireditvi in sem bila vesela, ko si je vzela bel, slasten rogljiček in ga (z mano vred) pojedla.
Upam, da moje diete in obsedenost z zdravo prehrano (vedno imam 3-4 kg preveč) ne morejo pripeljati do tega. Vendar se včasih počutim sokrivo. Zdravo prehranjevanje mi je bolj izziv, zabava, popestritev . Drugače sem pravi gurman. Zelo rada kaj dobrega skuham, še rajši pa pojem. S sodelavko ( s katero žal nimam drugih skupnih točk) se vsak dan vsaj 0,5 ure pogovarjava o najinih debelostih, dietah?Ti pogovori seveda niso nič globoki in široki. Temveč se včasih zaradi njih počutim kot debil. A se potolažim, da boljše to, kot da obirava ljudi.
Drage moje, želim vam da bi bile zdrave, zadovoljne in da bi se veselile življenja, s kilo preveč ali premalo. Popolnoma vseeno je.
! 
?).
.
!
. Meni je namreč zelo lepo dekle in je bila prej veliko bolj seksi.
