Nekaj o sreči (malo bolj resna tema)

To mi je pa ušlo. Jaz se bolj nagibam v trditev da tisti, ki se ne boji življenja ve kaj je sreča.Tisti, ki si upa biti to kar je ter za to tudi kaj žrtvovati predvsem pa se znebiti predsodkov ki mu jih vsiljuje družba. Rojstvo in smrt sta nam vsem skupna vmes pa vsak po svoje sprejemamo odločitve. Odločitve včasih ne temeljijo na pravih temeljih ampak na temeljih strahu, družbenih predsodkih in pričakovanjih ter pričakovanjih ki smo jih na teh temeljih postavili za sebe. Če bi se nam uspelo znebiti vse te krame...(?)

Sreča je čista kvaliteta,
katera živi v nas in je ni moč meriti še manj tehtati, nosijo vsak v
sebi, mi pa jo iščemo drugje, le tam ne kjer prebiva.

zahvaljujem se naslednikom v temi za vaše koristne prispevke, predvsem pa izzie in vaniliji.

priznam, tudi meni je tisti abt0jev stavek ušel. to pa zato, ker sem nekako posplošil in podcenjeval sporočilo, saj se mi je zdelo, da je prilepljeno iz kakšnega sporočila, ki nadležno kroži po elektronskih poštnih predalih. z ugotovitvami bisera, ki ga je izpostavila ana25, se strinjajo tudi moje izkušnje. namreč srečo, ki sem jo v zadnjih letih dosegel, sem začel iskati v sebi, ko sem dosegel največje zadane cilje v življenju, ki so bili predvsem materialni in povezani z varno prihodnostjo. ostalo mi je več časa za razmišljanje in pisanje, postal sem nekako bolj poglobljen kot prej, tudi ljudje so se zamenjali. prej sem bil obkrožen bolj s plehkimi, zdaj bolj s pravimi prijatelji. ljudje s podobnimi srečami se privlačijo. nasploh se mi zdi največja kriza odraslega in samostojnega človeka v tem, da na prelomnici osamosvajanja in preseganja eksistenčnih ciljev, prehitro poseže po sredstvih za potenciranje odvisnosti, saj ne najde ustreznejših aktivnosti, ki bi zapolnile izpolnjeno življenje. tisti, ki ne storijo samomora, ponavadi končajo v depresiji, alkoholizmu, igrah na srečo, in drugih odvisnostih. takrat je kocka pri preobrazbenih psihologih, med katerimi je najbolj uspešen kontraverzni doktor rugelj, saj te odvisnosti poskušajo premostiti v družbeno bolj sprejemljive. tako ozdravljene odvisnike lahko vsak dan videvamo kako, oblečeni v fluorescentna športna oblačila, tečejo na šmarno goro, se redno udeležujejo daljših planinskih pohodov in maratonov. odvisnost je seveda bolj sprejemljiva. na tem mestu pridemo do točke, ko preostali ljudje sami zase sploh ne vemo za kakšno odvisnost bolehamo. zdi se, da takim ljudem uspe z visoko mero kognitivnosti in avtosugestije razpršiti odvisnost med različne aktivnosti v življenju, ki izhajajo iz potrebe posameznika po sreči. če si sposodim descartesa: srečen sem, torej sem.