živjo,
jaz imam podobne izkušnje z živalmi, ki razumejo (kar hočejo, seveda :)).
Pred leti smo imeli mešanca s kodrom in mešanca z ovčarjem in oba sta imela kar obsežen "besednjak". Besede, ki so zadevale njiju, npr: voda, pedigree pal, frolic (pasji piškoti), pas, sprehod, itd. sta takoj prepoznala. Je šlo tako daleč, da nihče ni smel spregovoriti besed pas ali sprehod, če ni imel namena točno takrat peljat psa na sprehod, ker ko je enkrat slišal eno od teh besed, je blo gotovo... je začel tako utrujat, dokler nisi popustil. Smo se morali avtocenzurirat. Zdaj imam dve muci in prav tako vse razumeta, ne samo besed, tudi poglede, kretnje, ampak seveda samo, če hočeta, muce so malo bolj samosvoje.
In to ni vse. živali, ki živijo z nami, se nam zelo prilagodijo, domače mačke so npr. razvile glasno mijavkanje, ki je sicer samo značilnost mladičev, med sabo mačke mijavkanja kot načina sporazumevanja ne poznajo, ker se sporazumevajo bolj z vonji in mimiko. Ker se človek sporazumeva z glasom, se mačke z njim pogovarjajo na način, ki mu je najbližje (gledam preveč dokumentarcev).
V glavnem, ob vsem tem še toliko težje razumem, kako se lahko nekateri ljudje nas živalmi znašajo, kot da so malo več, kot predmeti. Mahh...
