Ljudje, ki so "preokupirani" sami s sabo

Pri ljudjeh čedalje bolj opažam, da so tako okupirani sami s sabo, da sočloveka sploh opazijo več ne.
Ljudje se na znajo pogovarjati, še bolj pa ne poslušati. Npr. če se nekomu potožiš, da imaš ful dela v službi, namesto, da bi te vprašal karkoli v zvezi s tem, začne razlagat o svoji službi in, da ima on/ona tudi ful dela. Ali pa se potožiš, da si ful utrujen od dneva, pa namesto da bi vprašali kaj je bilo tako napornega, rečejo celo, da pa ziher nisi tak utrujen kot ona/on, ki pa je res ful ful. Ali pa hočeš nekomu povedat, da si bolan, pa začne razlagati o svojem kašlju tako, da lahko ti prej pristaneš v bolnici, kot on/ona opazi tebe. Mislim WTF?! Pa tudi sicer če odpreš neko temo o kateri bi se rad kaj pogovoril ali pa vprašaš nekaj kar te zanima, te odpravijo z zelo kratkim odgovorom, ki to sploh ni in začnejo razlagati o sebi. In taki ljudje tudi ponavadi ne vprašajo kako si ti, pa tudi če, odgovora ne poslušajo. Jaz sem začela izločati take ljudi iz svoje družbe, če pa jih ne morem, pa jim o sebi sploh več nič ne povem.

No, to jaz opažam že deset let konstantno. Sploh se ne znamo poslušat in ni nam mar za sočloveka. Kako je to žalostno. Jaz sem nekaj časa sama pri sebi čutila pravo krizo zaradi tega problema. Prav hudo mi je, ker se mi zdi, da premorem preveč empatije (že v svojo škodo) in mi je prav hudo, ko vidim, kakšni so nekateri. Veliko časa razmišljam o tem. Je pa res, da se mi na trenutke prav dozdeva, da se bodo stvari začele obračati na bolje. No, imam neko svojo teorijo, ki se nagiba tudi malo na 2012 (ja, saj ste nekateri zmajali z glavo ob tej misli, pa vendarle). Mislim, da bodo takšni ljudje še bolj postali obremenjeni s sabo in bodo postavljeni pred križišče izbire. Drugi pa bomo občutili olajšanje in nezavedno izbirali za družbo sebi primerne ljudi. No, meni se to že dogaja. Najbrž je to povezano tudi z osebnostno zrelostjo. No, kakorkoli, lahko bi še naprej težila, ampak sem zelo vesela, da še kdo razmišlja tako kot jaz. In z veseljem bi šla kdaj na kavo s takšno osebo. Prav prijala bi mi nova družba, svež veter, se mi celo dozdeva, da ko si počistiš po glavi, se takšni težaki avtomatično odmaknejo iz družbe in pridejo novi, drugačni.

Joj, zdej sem pa zatežila.

S tem se pa zelo strinjam oz. imam podobne izkušnje. Zanimivo pa se mi zdi, da je to opaziti tudi pri starejših ljudeh (ok. 70 in več), zlasti pri ženskah. Vse bolj postajajo egoistične in sem se že navadila, da le poslušam in kimam. Če slučajno poskušam kaj na kratko vmes svojega povedati, sem hitro ustavljena in spet poslušam njihove "nadvse zanimive" teme .
Res pa je, da se to pojavlja tudi pri otrocih, mulariji in ostalih odraslih precej množično. Vsak želi biti središče dogajanja, največji revež, najbolj pameten, izkušen ... odvisno od situacije, skratka v ospredju.
Edit: Me je majckena "prehitela", sem odgovarjala na prejšnja zapisa.

Jaz to pri starejših vsaj do neke mere razumem, pri vseh ostalih pa mi je to res  Na srečo nimam veliko takih ljudi okoli sebe.

Jaz pa opažam, da je velikokrat tako, da tega ne dela le ena oseba, ampak kar obe osebi, ki sta vključeni v pogovor. Meni je to izjemno zabavno gledati, oz. se mi zdi kar smešno. Ko boste kdaj v situaciji, da boste imele priložnost opazovati dva človeka pri pogovoru, dajte poskušat analizirat pogovor s tega vidika. Ugotovile boste, da je izjemno veliko pogovorov takih - jaz temu pravim monolog v dvoje, ko pač vsak zase govori monolog, le da se osebi pri tem izmenjujeta. Sploh se mi zdi, da s starostjo to narašča oziroma je tega več, vedno starejše ljudi opazuješ.

Ha ha, prav imaš, velikokrat sem že slišala tak monolog v dvoje
Včasih se mi zdi, da bi komu lahko kar lutko postavil na sosednji stol, pa dolgo sploh opazil ne bi 

Nekje sem prebrala, da je uspešen pogovor sestavljen iz dveh dobro uigranih monologov.

Monolog v dvoje  Če sta oba taka, je pomoje čisto fajn, oba bosta povedala vse kar ju teži  Bolj je problem, če je le eden tak...
Meni je težko poslušat monologe, vedno od enih in istih oseb. Srečanja s takimi kolegicami sem zmanjšala na minimum. Težje je, če imaš take sodelavce, ker se jim težko izogneš.

Ko grem na obisk k babi, je pa itak vseeno kaj ji povem, ona bo hitro našla pot v pogovor kaj se je njej zgodilo pri frizerju, kakšen kavč so dobili sosedi itd. Sem že skoraj izpopolnila taktiko navideznega poslušanja in kimanja Zanimivo, da nima interesa slišati kaj se dogaja njenim vnukom. Ja, moja babi je direkt za v to temo 

Jaz sem ugotovila, da se stari ljudje vedno teže prilagajajo in težko sledijo pogovoru. Enako je z mojo nono (84 let). Jaz povem, kaj se mi je zgodilo v službi, ona pa začne govoriti, kaj je videla včeraj po televiziji Po možnosti me še prekine 

Tako da starim ljudem ne zamerim, če so okupiran sami s sabo.

Res je, večina starejših ljudi očitno ne zmore slediti pogovoru. Ali pa noče. Nisem še ugotovila

No, po drugi strani pa se lahko s teto od očeta (blizu 80 let) pogovarjam kot s kako sovrstnico. V pogovoru vidim, da jo dejansko zanima o čem govorim in tako jo tudi jaz z veseljem sprašujem in poslušam. Obisk mine še prehitro Očitno je tudi malo od osebnosti/inteligence odvisno.

Pri moji noni je oboje. Težko sledi in se niti ne trudi, da bi. Mislim, da ji je vedno bolj vseeno, kaj si ljudje mislijo. Zadnjič je bil prvi stavek, ki ga je rekla sorodniku, ki ga dalj časa ni videla - uf, kako si se zredil

Je pa res, da je vse odvisno od tega, kako prenašajo svoja leta.

Najbolj ˝zabavno˝ je, da taka oseba sploh ne opazi, da si obupal nad pogovorom in da samo še parkrat rečeš ˝hm˝/˝aja˝, ker več tako ali tako ne moreš povedati, ker še naprej bluzi sama o sebi. In eno samo pritoževanje o obveznostih, po drugi strani tisto bahanje med vrsticami in take bedarije. Kot da jaz pa nimam življenja oz. je vse supernajboljenostavno in zato posledično ni pomembno. Mislim, da sem zelo dobra poslušalka in zato to določeni osebki kaj hitro izkoristijo. Saj imam tudi sama kdaj ˝monolog˝, če se mi v enem dnevu zgodi ekstremno veliko stvari, ampak ne pa, da bi nonstop gonila svoje naokoli. Najbolj na živce mi pa gre, če me kdo vpraša (seveda povsem trutinsko in vljudnostno) ˝kako si?˝ in potem še preden odgovorim začne razlagati o sebi afkors. Ja itak! Ma dobro, takih butastih situacij se rešiš tako, da takim ljudem odgovarjaš kratko, jedernato in če se le da z eno besedo, prej ko slej izpadeš dovolj nezainteresirano/sovražno/karkoli, da si najdejo novega pajaca, ki jih posluša.

Drugače pa, ko smo že pri babicah Na srečo imam še obe babici živi, in ena je totalno taka, kot je prej napisala katkoc, da hitro spremeni temo in začne spet o bolnicah, pogrebih, novih rožah, sosedovih itn. Druga pa je prav zakon, z njo se dejansko lahko pogovarjaš ure in ure, pa se ne naveličaš.

Ooo, zdaj sem se spomnila še na eno prijateljico s tem "sindromom"  Jaz ji kar rečem, ko gre predaleč

Haha, brutalno iskrena nona 
Ampak ja, se strinjam s tabo-starejšim ne moreš zamerit.

Mlajši so problem, kakšni bodo šele ko bodo stari

Imam kolegico s katero se poznava že od otroštva. Ona je zmožna eno uro govoriti samo o sebi, ne da bi me vprašala kako sem. Po par mučnih kavah sem delala poskus in ji nisem dajala nobenih podvprašanj. Je imela malo več težav pri monologu (definitivno je bolje, če jih ne vzpodbujaš ), ampak ji še vedno ni bilo nič jasno. Hrca, res je, taki ljudje ne opazijo da so taki. Njeni starši so podobni.
Z njo sem malo omejila stike, ne morem pa jih prekinit, ker sploh nima prijateljic. Pa še zelo je labilna, tako da ji ne morem povedat. Bom morala gumb Navidezno poslušanje uporabljat

Madeira, kaj ji pa rečeš?