Kriza identitete

Ker opažam, da znate Planetke velikokrat dobro svetovati, sem se odločila, da napišem nekaj misli/vprašanj, ki me težijo vsake toliko časa (velikokrat v času PMS-ja pa potem vmes spet pozabim na to) – zadnje dni, po koncu izpitov, pa sem imela spet dosti miru in časa za premišljevanje  … bom poskusila čimbolj strniti, ampak se že vnaprej opravičujem za celo zgodbo 

Gre se v prvi vrsti za to, da ne vem, kaj hočem. Ja, hodim na faks in si približno lahko predstavljam, da bom nekega dne lahko v miru opravljajo svoje delo – prevajanje. Ampak že ko sem se odločala, kaj študirati, sem imela v mislih to, da bom lahko poleg zaposlitve počela še kaj drugega, predvsem pisala. Ampak glej ga zlomla, že dve leti mi razen kakšne občasne pesmice ni uspelo ustvariti nič. Drugi razlog za to smer je bil ta, da sem bila vedno približno enako dobra na vseh področjih v šoli in nimam nobene stvari, ki bi me ZELO zanimala, temveč me zanima ogromno stvari – po malem

Druga stvar je družabno življenje, ki nikoli ni bilo kaj posebno uspešnega. Ne v OŠ ne v gim. mi ni uspelo ''najti'' prijateljev, s katerimi bi se zares povezala in bi ostali dobri kolegi, hodili ven  …  Delna izjema je sedanja cimra, s kateri imava pa meni precej hecen odnos, ker si npr. nikoli ne zaupava kakšnih bolj intimnih stvari  …  jaz bi že kdaj, ampak je ona zelo zadržana. Potem pa imam še par prijateljev, nisem popolnoma osamljena, da se ne bom kateri prehudo zasmilila samo nikoli nisem imela kakšne skupine, s katero bi se šli kam zabavat, počali kaj skupaj itd. (no, razen  v času mladinske skupine v cerkvi, ki pa je po odhodu zakon duhovnika dokaj propadla in nekaj časa smo se zelo dobro razumele s parimi prijateljicami, ki sem jih spoznala preko interneta, ampak so se naše poti v zadnjem letu, dveh spet razšle).

Tretja stvar je pomanjkanje hobijev. Navdih za prej omenjeno pisanje je izginil neznano kam, s športom se nikoli nisem ukvarjala (razen s plesom, kjer sem pa v vsaki ''zvrsti'' ponavadi ostala ravno eno leto in tudi nisem nikjer nevezala kakih stikov). Po OŠ sem popolnoma opustila igranje violine, kar mi je šele zdaj postalo malo žal, ker trenutno pa nimam nikjer prostora, da bi jo lahko v miru začela vaditi. Rada ustvarjam (npr. voščilnice ipd.), ampak  če nimam nekega jasnega cilja/razloga (npr. prazniki) se ne spravim k temu.

Povzetek bi bil, da sem kronično neodločena. To se npr. kaže tudi pri oblačilih – moja omara je čisto preprazna, ampak se mi sploh ne da začeti z nakupovanjem, ker bi si rada ustvarila nek 'svoj stil' (čeprav jaz to dojemam pač kot to, da kupuješ stvari, ki so ti všeč), ampak ne vem, a bi bilo bolje, da grem v bolj resne/elegantne nakupe ali bolj ''navadne''  …

Za povrhu se je pa vse to še začelo kazati v nekoliko slabših odnosih s fantom, ker sem pogosto slabe volje, pa niti ne vem, zakaj. Čutim, da mi nekaj manjka, ampak ne morem točno ugotoviti, kaj bi to bilo. Včasih se mi bolj zdi, da en od prej naštetih ''problemov'', drugič drug  …  zmedena sem, precej očitno.

Vem, da bi morala sama narediti nekaj na tem, da ugotovim, kaj hočem in kaj me veseli, s čim bi se ukvarjala  …  ampak preprosto ne vem, kje začeti? Kakšne ideje?

Kot prvo, si še ful mlada, veliko ljudi se še v pozni odraslosti "išče" (to me spomni na citat iz Everybody's Free (To Wear Sunscreen): "Don’t feel guilty if you don’t know what you want to do with your life. The most interesting people I know didn’t know at 22 what they wanted to do with their lives. Some of the most interesting 40 year olds I know still don’t.") Kar ti najbrž ni ravno v pomoč, ampak mislim, da teh stvari (žal) dejansko ne moreš prisiliti, ampak se pač zgodijo same, ko se zgodijo. Jaz sem približno ugotovila, kaj bi rada počela v življenju, "šele" nekje okrog 27. rojstnega dne. Prej sem vedela samo, česa definitivno ne bi hotela početi, drugo je bilo bolj v megli. Še vedno sicer nimam nekih blaznih hobijev (vedno sem namreč mislila, da imajo zanimivi ljudje milijon hobijev, kar sploh ni nujno res), imam pa enega, ki me res veseli (in sem ga tudi bolj kot ne "našla" šele lani) in to mi je v veliko zadovoljstvo. Tudi nimam milijon prijateljev ali pa ene super-duper-mega-najboljše prijateljice (oboje je bila včasih moja želja, danes pa se mi ne zdi potrebno), pravzaprav sem se z nekaj ljudmi celo nehala družiti, sem pa spoznala nove "sorodne duše" in imam tudi kar nekaj res dobrih "starih" prijateljev. Zdaj sem malo zašla... Mislim, da sem hotela povedati predvsem to, da se mogoče preveč obremenjuješ s tem, kakšno bi tvoje življenje moralo biti in si potem nezadovoljna, ker ni takšno, kot si zamišljaš. Sicer se zelo dobro zavedam, kako smotano zna biti, če nimaš pojma, kaj bi sploh rada, ampak mogoče je res še najboljše, če si rečeš "krščen matiček, sem še mlada in bom že ugotovila, kdo sem in kaj me veseli". Pa ne mislim zdaj, da bi to uporabljala kot nek izgovor in bila vsa pasivna, ampak včasih stvari res kar pridejo same od sebe, ko nehaš obsesirati z njimi.

Jaz mislim, da se pri 19ih nimaš kaj obremenjevat s takimi vprašanji. Pusti času čas, do takrat pa poslušaj svoje srce - kot si ga, ko si šla študirat prevajalstvo. Fino, torej obvladaš tuje jezike? Zakaj ne bi inštruirala angleščine, nemščine, italijanščine (ne vem katere jezike obvladaš)? Praviš, da bi rada pisala - piši torej. Vzemi si en dan zase, prepusti se svojim mislim in naj te nič ne zmoti, potem pa začni. Ali pa, ko začutiš navdih, se takoj usedi in začni pisat. Magari si naredi samo osnutek na mobilniku, če si kje kjer ne bi mogla kar tako izlit iz sebe vseh stavkov. Kasneje se boš spomnila osnutka in ga šla pogledat, privrele ti bodo še druge misli in potem ti ne preostane drugega, kot da greš pisat. Vzemi si čas...

To, da nimaš milijon prijateljic in prave družbe - lej, tudi jaz sem mislila enako kot ti, ko sem bila stara 18, 19. Da sem čudakinja, ker nimam svoje družbe ljudi s katerimi bi hodila ven žurat. No, ko sem se nehala sekirat za to, sem pa tudi to doživela. Ampak sem kmalu ugotovila, da to ni zame in si iskala drugo družbo (ki ji ni toliko za pijančevanje vsak vikend). No, spoznala sem enega fajn fanta s katerim sva še danes res najboljša prijatelja - sorodni duši imam še dve res dobri prijateljici (in nekaj znancev, kajpak) in veš kaj? Mi zadošča... Sem pa vedno odprta za spoznavanje novih ljudi.

Oblačila - točno to, ne rabiš se siliti da si moraš izoblikovat svoj slog. Pusti, da sama prideš do tega da sploh ne boš razmišljala kakšne stvari boš kupovala, ampak boš prišla npr. do česa takega; "Joj tale HelloKitty majčka je sicer res luškana, ampak ni moj stil. Bom raje vzela tisto turkizno s pasom pod prsmi, ker jo bom dejansko nosila." Tudi jaz (in še katera) sem potrebovala čas, da sem ugotovila kaj mi bolj paše; športni stil ali elegantni, na koncu sem naredila kompromis - športnoelegantni. Ne kupujem stvari, za katere vem, da so mi samo in zgolj luštkane (razne trenirkice Betty Boop, spodnje perilo s Tweetyjem ipd.) - oblekla pa jih ne bi, ali ker sem jo videla na nekom drugem.

Imaš še dovolj časa, da ugotoviš vse to in več, don't worry.

Najprej hvala vsem trem Se tudi pozna, da sem tole pisala po nekaj bolj 'samotnih' in 'razmišljujočih' dnevih, danes se mi vse skupaj zdi dosti manj ''resno''. Sem pa tako že omenila, da tile dvomi in vprašanja zelo nihajo pri meni  …

Se strinjam, da se mi nikamor ne mudi in ja, očitno bi nekaj rada, pa ne vem, točno kaj. >< In dejansko sem si že velikokrat rekla, da se ne splača obremenjevati in da bo že prišlo s časom (konkretno recimo ravno v zvezi s pisanjem, pa tudi na splošno). Ampak se bojim ravno tega, kar omenjaš mimika, da bom/sem potem preveč pasivna.

Glede tistega o življenju, kot bi moralo biti  …  verjetno delno drži. Glavni problem je to, da se mi zdi, da potrebujem neko ''rdečo nit'' (ne bom rekla ravno smisel), ki ni samo faks-služba-otroci (čeprav si vsega tega zelo želim), ne vem pa kaj bi to bilo.

Vsekakor  pomaga slišati, da je še kakšen tak ''zgubljenček'', sploh, če se je sčasoma našel :D 

Mislim da ni važno koliko hobijev imaš da si zanimiva oseba. Važno je kaj razmišljaš, koliko majhnih reči ki te osrečujejo počneš,... vćasih moraš enostavno uživati življenje tako da si preprosto srečen ko lenariš v trenirki in bereš revijo,...pač uživaš in si zadovoljen sam s sabo tudi če ne počneš kaj posebnega. Zavedaj se da je dovolj to kar si