če se vrnemo nazaj k temi, in če ostanem zvest svojim svobodnjaškim nazorom, ki obsojajo vsakršna uspavala družbe, med katerimi ostro napadam vse religije, ki obljubljajo večno in prijetno življenje tistim, ki njihovim naukom sledijo in jih tudi financirajo, me boste takšni in drugačni ljudje, ki verjamete v večno življenje, napadli.
vendar počasi. vsi se moramo zvedati, da je ideja, po kateri je smrt le prehod v drugo življenje, največkrat izrabljena, saj omogoča obstoj teptanja osnovnih človekovih pravic in svoboščin, ki v nekaterih družbah celo niso predmet ustavnega prava.
odločno napadam tudi vse kulturno umetniške mehanizme, ki si jih politično zakulisje izposoja kot uspavalna sredstva množic z volilno pravico kot neke vrste terapijo, da bi proletarsko ali kako drugače zapostavljen posameznik pozabil na svoje revolucionarne težnje. lep primer je holywood s svojo fantastiko in nerealnim poigravanjem s čustvi v vsakem filmu. naslednji primer naj bodo bolj slovenski: njihova mala klinika, špaßteater, rumeno časopisje, 24kur dot cum in podobna sredstva množičnega poneumljanja.
sam bom seveda branil svojo pozicijo z zgodovinskimi dejstvi, ki jih je cerkev uporabljala za zatiranje revolucionarjev, svobodnjakov in drugače mislečih. ti ljudje so namreč razmišljali s svojo glavo in se niso vdajali odpovedovanju in pravih užitkov prepuščali voditeljem. na tem mestu moje revolucionarne težnje eksplodirajo do preziranja vsakega takšnega verstva, ki izrablja naivnost vernikov za podle cilje korporacije.
korporacija je združevanje materialno nadpovprečnih posameznikov v združbo, ki se jih sčasoma zaradi naravnih smrti osvobodi in postane nenadzorljiva. podobna korporacija je danes katoliška cerkev s sedežem v vatikanu ali pa naftni lobi, ki je najmočnejša nedefinirana in nečloveška sila, kateri uspeva voditi vojne na način novodobnega ameriškega, britanskega in evropskega imperializma. sram me je, da sem državljan takšne družbe!
namreč že samo dejstvo, da je človek sam na svetu, in da so vsa sladkanja, ki jih omenjam, namenjena človeka spremljati od rojstva do smrti, da posameznik ne obupuje oziroma ne podivja v hiperaktivnost, hipohondrijo in druga ravnanja, ki podaljšujejo hedonizem (raj na zemlji), dovolj nazorno priča o tem, da je potrebno pripadnikom moderne družbe vedno z drugačnimi načini slepiti pogled na dogodke v svetu.
človek mora čim prej, vsaj za časa svojih dvajsetih let, postati samostojen. to postane na način izolacije od štirih osnovnih elementov narave. za svoje razmišljanje sem si namreč izposodil druidsko legendo, po kateri je elementarnost narave refleksija v ljudeh. če predvidevamo, da je človek odvisen od narave preko štirih elementov (ogenj, voda, zemlja in zrak), je odvisen od družbe:
- spolno (ogenj), v tem smo sužnji pretežno moški, zato so daljša obdobja brez spolnosti pomembna za osamosvajanje od žensk in dejansko enakovrednost z njimi: ni lepšega počutja, ko vam uspe zavrniti micimacibilnega človeka (še posebej, če ste moški),
- čustveno (voda), s prvim osamosvajanjem se začnemo soočati kot mladostniki, ko začnemo zaradi procesa adolescence prezirati pokroviteljstvo lastnih staršev, ki z nami (večina generacije slovenskih staršev, ki so rojevali v sedemdesetih in osemdesetih, ko je k nam zavil trend permisivne vzgoje z zahoda) praviloma vse življenje ravnajo kot z otroki,
- materialno (zemlja), morda celo najlažje dosegljivo neodvisnost dosežemo, ko se odselimo od staršev, partnerjev in drugih sponzorjev,
- umsko (zrak), je morda v sodobnem svetu, v katerem številni ljudje trpijo zaradi medijskih manipulacij, ki izvirajo iz pomanjkanja časa za preverjanje informacij, najtežje določiti: mnenja sem, da umsko neodvisnost od družbenega kolektiva dosežemo s krepitvijo inteligenčnega kvocienta, sposobnosti avtosugestije, kognitivnosti in transakcijske analize nasploh.
podobno elementarno podlago je povzela tudi astrologija, ki je sicer kot empirik in nestrpnež do vraževerij ne priznavam, saj energije, ki jih določa, dokazano, ne potujejo po vakuumu. prispodobo štirih elementov sem si sposodil, da jo uporabljam za razumevanje dogajanja na področju svoje osebnostne rasti in osamosvajanja. ko človek doseže neodvisnost od družbenega kolektiva, in če ta posameznik dejansko ostane preveč občutljiv na dogajanja v družbi, zatem praviloma zapade v depresijo in nihilizem. v tem rubikonu plava vse dokler ne ugotovi resničnega vzroka minljivosti, smrti, se s tem strahom sooči in prestane preskus doživljajske hiperaktivne podivjanosti in hipohondričnega podaljševanja življenja. takrat je človek pripravljen na resnično srečo v življenju. srce odpre ljubezni (ne stori tistega bližnjemu, česar ne želiš, da bi bližnji storil tebi), ki zasije močneje od vseh dvomov zaradi prevar, ki ubijajo medsebojna spoštovanja in poglabljajo krizo odnosov v sodobnem svetu. tak človek ne potrebuje religije, romantike, zabave, lepega vremena, povečanja oprsja in še česa, da bi bil srečen, opažen in se lepo počutil. enostavno je srečen. človek je srečen, jaz sem srečen. to sem takrat, ko ne iščem vzroka svoji sreči, ampak sem tak zato, ker sem se v procesu odraščanja sprijaznil s pogoji za dosego neodvisnosti in postopno vračanje k odvisnosti od čim bolj pozitivnih transakcij z družbo, med katerimi je na prvem mestu dejansko ljubezen. ljubezen do priležnika, prijatelja, ljubezen do družine, samega sebe, ljubezen do neznancev, živali, rastlin, ljubezen do narave. ljubezen.
žal spoznanje, da dejansko umremo sami, in da nam okolica neprestano očita, če živimo nedokončano življenje, še nikoli ni bilo tako boleče kot danes. smešno! smešno zato, ker je vsa umetnost v tem, da bi naj človek moral umreti srečen zaradi sreče, ki jo opisujem v označenem tekstu zgoraj. zato protestiram tudi proti religijam in raznoraznim novodobnim eteričnim filozofijam - lažna sreča in tolažba so!
lahko bi rekel, da je edino verovanje prav ljubezen.
