No, jaz pa takole gledam na poročni obred:
Če bi se morala poročiti v eni od tistih svetlečih sintetičnih belih oblek, ki jih imajo v izposojevalnicah, bi kar bruhala (sori, če je kateri to všeč - ne mislim nič slabega, samo tak okus imam). Da o krinolini sploh ne govorim. Isto bi se zgodilo, če bi se morala pred duhovnikom lagati, da bom živela in vzgajala otroke po cerkvenih naukih. Najhujše od vsega bi mi bilo, če bi tako pomembno stvar gradila na lažeh, če bi imela duhovnika za norca in v žepu držala figo. To ne gre!! Zakaj bi bilo treba po vsej sili v cerkev?
Kar se tiče ohceti, vso noč itak ne bi zdržala pokonci.
Zato sem se poročila sredi dneva, imeli smo malo daljše kosilo in zvečer so prijatelji prišli k nama domov s kitaro. Noben se ni pritoževal, da bi bila poroka prekratka, ampak so bili najbrž veseli, da jim ni bilo treba vso noč poslušati one man banda. Prišli so vsi sorodniki (normalno) in vsi bližnji prijatelji.
Obleko sem imela zeleno, moje najljubše barve. Osladne poročne koračnice nisva hotela, imela pa sva čelista, ki je odigral nekaj krasnih skladb. Matičarki sta bili zelo prijetni in sproščeni, potem pa smo v miru nazdravili, saj smo imeli uro časa.
Jaz sem pred poroko vedno mislila, da bo stresna, ampak v resnici sva se z dragijem imela super, pa čeprav je deževalo.