Vsak teden znova me pošteno nasmejijo otroci iz vrtca, kjer učim ples, s svojimi posrečenimi izjavami. Če jih na hitro naštejem samo nekaj:
Jaz: Kje je pa danes Janez?
Eden izmed otrok: Bolniško si je vzel.
Ena izmed mladih plesalk svoji prijateljici ob odhodu domov: Ej a ti si danes z avtom al' kr peš?
Po koncu čakam s fantkom na njegove starše, ki že krepko zamujajo. On me vpraša kje vendar so, pa mu odgovorim, da so najbrž padli v gost promet oz. gužvo na cesti. Pa me začudeno pogleda in me vpraša zakaj pa potem ne zgradijo take ceste, ki bi šla vštric z že obstoječo in ki bi jo lahko uporabljali samo tisti, ki se jim res mudi.
Ena izmed deklet se ob čakanju na starše kratkočasi z risanjem. Nariše sonce in mi pove, da je zelo veliko, pa ji odvrnem, da še dobro, da je narisala takšnega, ker je tudi v resnici sonce izjemno ogromno.
Ona: A je večje od zemlje?
Jaz: Stomiljontisočkrat večje.
Ona: A potem je recimo tako veliko, da se ga lahko tudi iz Afrike vidi?
Jaz dnevno umiram od smeha
.
. Prikoličarstvo pa tako!
kake carice! 
Meri & madeira* 
