že nekaj dni razmišljam o novici, ki je prišla na dan v soboto, da so v
bližini Parme ugrabitelji ubili sedemnajstmesečnega Tommyja. Najprej so
mislili od njegovega očeta izsiliti denar, vendar je fantek, ki so ga
na silo odpeljali iz hiše, jokal, "zato" so ga že pol ure po ugrabitvi
enostavno ubili, trupelce pa odvrgli nekam v gozd. Cel mesec je minil,
preden je policija prijela te ljudi in preden so ti priznali, da je
fantek mrtev. Še vedno se ne ve točno, na kakšen grozovit način so ga
ubili (ne vem, ali naj sploh napišem - naj bi ga pobili z lopato?!!).
Med tem časom sem skoraj vsak dan pogledala, ali so ga že našli, in
upala, da ga bodo čim prej našli živega, potem pa tole... Ne dojamem te
skrajne hudobije in tega zaničevalnega odnosa do življenja majhnega
otroka, ki so ga odvrgli kot kakšno smet, potem pa mirno šli naprej,
kot da se ne bi nič zgodilo. Kako mora biti hudo staršem, kakšna travma
mora biti to zanje. In tegale srčka enostavno ni več.
, samo da tebi ni nič.
(velja tudi zame)
