Pegasus, pa še prav maš (žal). Sej pomoje je to, da zadnji mesec jokam skor vsak dan dovolj zgovorno. Ker prej še ob ne vem kakšni bolečini nisem jokala. Tale psihični pritisk usega me je že čist izmuču, sita sem vsega... dobr da mam vsaj PL, kar je nekej redkega, ki je ok v zadnjem času mojega življenja.
Sem od sestrične zvedla(k živi pr starih starših), da je mama rekla, da nje ni več treba hodit obiskovat, pa niti na njen pogreb mi(oz. nama s sestro) ni treba pridit
neleja, moraš vztrajati. Moraš biti trdna in moraš preživeti vse to. Ker enkrat bo bolje, verjemi. Na žalost ne ti, ne jaz ne znava povedati kdaj, ampak vem, da bo enkrat prišlo jutro, ko boš končno lahko z nasmehom rekla: Srečna sem.
Do takrat se pa drži in vedi, da če nič drugega, smo punce vedno tukaj, tebi v podporo
Save the earth. It's the only planet with chocolate.
Neleja, ne obupat! Tud jaz sem bila kak mesec, dva nazaj čist na tleh! VSE mi je šlo narobe...Pa me poglej zdaj! Sem čist super, polna življenjske energije! Tudi ti boš zmagala, boš vidla...Drži se!