suzek. upam, da ne bo pregrobo tole slišat.

mama potrebuje, da jo nekdo takole terorizira. tako je naučena. ne zmore poguma, da vstane in gre. in ostaja. a se ne zaveda, da gre življenje mimo. zakaj ostaja? ker jo je strah? zelo jo je strah. seveda nas je vse strah narediti nekaj konkretnega za spremembo.
suzek, srčno ti želim, da bi bila čimmanj obremenjena z domačo situacijo, ker taki vzorci se zelo radi prelagajo iz generacije v generacijo. in to tako potiho, da se jih sploh ne zavedamo. (sem imela veliiiko dela, da sem pogruntala, kake vzorce sem se jaz naučila in res ni čudno, da mi življenje ni laufalo, kot sem želela).
prvo kar je,
mora mama poskrbeti zase. to ni tvoja odgovornost. in ne tvoje breme. ti nisi tu, da bi reševala svoje starše (kot sem nameravala jaz). (če dobro pogledam zapise, imam občutek, da si že zelo globoko v občutkih krivde in nemoči, ker ne moreš nič narediti. in RES ne moreš nič narediti)
oče?
če ste mu že poskusili pomagati, iti z njim na kako terapijo, naj prebere kako knjigo, naj razmisli, kaj sam sebi počne, kaj počne vam... če noče, noče. ne morete mu vsiliti novega vedenja. njemu ta način pač ustreza. saj je fajn, da imaš doma eno sužnjo, ki je tiho in dela, kot ti hočeš. verjemi, da ne razmišlja o tem, ali je njegova žena srečna. še bolj pa verjamem, da je on zelo nesrečen in ne verjame več v dober svet.
oprosti, da tako podrobno analiziram, a upam, da še komu pomaga moj pogled na situacijo.