Kaj vam gre na živce 4. del

To angleško (mraz + dež) vreme. Sem mislila iti od doma s kolesom na trening, pa je začelo liti kot iz škafa. 

Mene pa živcira, če nekdo zraven mene glasno hrusta hrano, npr. čips (seveda mora ob tem še šumeti z vrečko) ali pa kakšno trše pecivo (keksi) Sploh, če je tišina in potem slišiš samo to, kako nekdo melje hrano.

Zadnje čase mi že gre vse na živce :^(

O... ta tema me je zdaj malo nasmejala.... ful ste zabavne


Sicer sem hotela napisat, da si grem na živce, ker se zapadla v prelaganje stvari... in samo prelagam na jutri... jutri... jutri... bbbbbbbbbbbb.... aaa

Sicer pa na prejšnji strani, ko ste se malo pogovarjale o starševskih "forah", ki ti grejo lahko na živce... sem se spomnila še jaz ene... Ki se jo na žalost sliši zelooooo pogosto.... in je zelo slaba za vzgojo otrok... v ponedeljek na pošti sem jo npr. slišala nazadnje...

Na živce mi gre, ko mama reče malemu otroku, ki je npr. malo preveč hiperaktiven v kaki trgovini oz. javni ustanovi... "te bo teta teta teta........ " ............... wiiiiiiiiiiiiiii.... dobim vijoličaste pike.... res... Teta, ki dela na pošti ni vzgojiteljica... je poštna uslužbenka... Starš je dolžan vzgojiti otroka... On mora "skregat" (povedat) otroku, da stikanje po stvareh v trgovini ni primerno/ vredu... To pač ni dolžnost tiste "grde" tete za pultom...Če bi se meni kdaj zgodilo, da bi delala kje in da bi mi pred nosom starš kaj takega rekel otroku, bi starša tako okregala... Otrok seveda ni nič kriv... prav tako ne teta...

Ooo ja ta s teto zmaga. in kako me razjezi, ko grdo obnasanje ocitno starse vec ne moti. in ja na koncu sem jaz tista grda teta, ki rece otroku naj prosim neha. kar se ni zgodilo samo enkrat, da moram jaz nastopiti z vzgojo namesto starsa. ni cudno da je cedalje vec razvajenih frocov (pardon za grdo besedo, ampak se nekteri dejansko obnasajo nad mejo sprejemljivega)

O, ja.

MC, podpis. Stanje je čedalje slabše, otroci popolnoma nevzgojeni (ne govorimo o izjemah), nekulturni, brezobzirni, predrzni. Odrasli pa nič boljši, tako, da se ni za čuditi, a ne. Prav v zadnjih letih opažam drastičen upad sočutja, solidarnosti, pripravljenosti pomagati ipd. in porast že prej naštetega.

Pa me je to spomnilo na dogodek izpred dobrih dveh tednov: sva šla z mojim prvo septembrsko soboto nekaj kupiti v CP. Ko sva prišla tja, sva ugotovila, da je taka grozljiva gneča, da ne greva nikamor in hotela iz parkirne ven. In ven se je vila počasna dolga jara kača avtomobilov.
Nakar zaslišiva vpitje in nato zagledava enega tipa, kako teče kot strgan s torbico v roki, za njim pa gospa nekje 45 let stara in kriči. Ker sva bila v koloni v parkirni, nisva mogla nikamor in je trajalo kako minuto, da sva pišla iz parkirne. Promet je bil povsod, ljduje tudi, pa ni NIHČE od teh riti egoističnih pomislil, da bi gospe pomagal, skušal ustaviti tatu ali vsaj poklicati policijo. No, midva sva takoj, ko sva prišla iz parkirne, peljala v smeri, kamor je bežal lopov in gospa, jaz sem že prej klicala policijo in bila na vezi z njimi. Sva nekako le prišla do gospe (un lopov je seveda medtem že pobegnil) in sem ji dala svoj telefon (ukradel ji je torbico z denarem, telefonom in vsemi dokumenti), da je lahko govorila s policijo, ki je kmalu za tem prišla.

In med vsaj 50 avtomobili, ki so takrat vozili mimo nje in lopova (veliko bližje kot midva), ni NIHČE naredil NIČ, vsi so se samo peljali mimo, ker se jih to ne tiče, a ne. Kot da bi jih kaj stalo vsaj poklicati policijo, če ne drugega.
Na bruhanje mi gre še ta trenutek, ko se spomnim, in kot je napisala že SH, me je GROZA, med kakšnimi egoističnimi izmečki živim (ne, ne morem napisati niti malo lepšega izraza).

^^Na Preverjenem so enkrat pred leti naredili reportažo, v kateri so novinarji zvečer v blokovskem naselju zaigrali posilstvo. Nihče ni prišel pomagati, so le nekaj buljili skozi okna.

Moja izkušnja:
Enkrat sem padla s kolesa, ker mi je počila guma, se malce podrgnila in potolkla, moj fant pa je odkolesaril domov po avto, da me pride iskat, ker je bilo kolo nevozno zaradi predrte zračnice in raztrganega plašča. V tem času, ko sem čakala v ob cesti (pol ure), umaknila sem se pod nek nadstrešek v senco, me nihče ni niti pogledal, kaj šele pristopil, pa se je videlo, da sem "usuta". Ljudje so vozili mimo, nič ... lastniki hiše, pred katero sem stala ... kot da me ni. Zanimivo spoznanje. Kje so sočutje, solidarnost, pripravljenost pomagati? Verjetno so se izgubili nekje v virtuali.

Ja... je že res vse tako žalostno..... Meni se je podobno zgodilo pred kakim tednom... Sem bila prav razočarana nad ljudmi...

Sem šla na sprehod s psom... Naša vaška cesta je široka samo za en avto, sicer pa je dvosmerna... in ko se srečajo se morajo avti umikat itd... v glavnem ozko...in je nekaj grdih ovinkov... Ne vem kako mi je ratalo, ampak sem se nekako spotaknila in padla na rob ceste na tistem delu, kjer je cesta ravna... Za mano je vozil en avto in je več kot 100% videl, da sem padla, ker je bila tam cesta ravna in sem mu padla ravno pred njim in je šel "mirno" mimo kakih 60/70 km/h (omejitev je mislim, da 50km/h-. in to je dejansko preveč, da zares obvladaš avto), medtem ko sem bila jaz na cesti, dobesedno ležala na trebuhu in držala 30kg psa na vrvici... Saj potem pomisliš... Mogoče se je vozniku mudilo... Samo pismo... Valda se ustaviš in pogledaš... Kje pa... Bi mi lahko še kak kos noge povozil... In glede na to, da me je voznik videl samo od zadaj bi lahko imela tudi 14 let...

Ja, res katastrofa, ko vse to berem in slišim.

Drugače jaz za enkrat še nisem imela slabih izkušenj, da bi mi moral kdo pomagati.

Enkrat pred leti se spomnim, da mi je avto mrknil pred semaforjem na dokaj prometni cesti. In sem samo stopila ven, enega gospoda sem prosila, če mi lahko pomaga porinit avto na stran, pa so bili v parih sekundah kar anenkrat trije, ki so mi porinili avto na stran in mi ga celo pomagali ponovno vžgati, da sem lahko prišla do doma.

Ojej, Lenccy, kakšne zgodbe Sem se spomnila, kaj se je meni zadnjič v Mercator centru zgodilo ... Bila je sobota dopoldne, polno ljudi, jaz sem ravno odhajala in pri izhodu (oz. vhodu) iz trgovskega centra, je stala majhna punčka, ene 3 leta je po mojem imela, bosa (samo v štumfkih), in na glas je jokala, da so ji solze kar lile po ličkih. Ljudje so pa samo mimo hodili, vsake toliko časa jo je kdo pogledal, nobeden se pa ni ustavil. No, jaz sem se ustavila in sem jo vprašala, kaj je narobe, če je mamico izgubila. Pa je rekla, da ja. Sem jo še vprašala kako ji je ime, potem pa sem ji povedala, da bova šle zdaj skupaj mamico poiskat. Takoj je nehala jokat in me je prijela za roko, da sva šli skupaj do tistega informacijskega pulta, kjer je potem prodajalka po mikrofonu povedala, da punčka Lina čaka mamico na informacijah. 5 minut, pa je mamica prišla, seveda že vsa zaskrbljena, se je izkazalo, da se je mala igrala v igralnici in je kar odtavala. Mene je najbolj pri vsem skupaj prizadelo to, koliko ljudi jo je v bistvu videlo, pa nobeden ni pristopil k njej

Facebook in podobne zadeve...ne prenašam jih. Profil sicer imam, vendar sem omejila, kaj lahko kdo vidi...vsakega posebej...ta omrežja si predstavljam kot en pašnik, kjer folk nastavlja svoje joške, otroke, svoje življenje na pladnju in podaja butaste izjave o vsakem svojem koraku...resno... sploh ne berem in ne gledam več.

Res je, Slovenija je polna egoističnih, pokvarjenih, nevoščljivih, obrekljivih, škodoželjnih ljudi ... Zato me čedalje bolj vleče v tujino, kjer nisem nikoli imela slabih izkušenj.
V eni od zahodnoevropskih držav, kjer sem rojena in odraščala, in še v eni državi, kjer sem nekaj časa bila, me niso nikoli oškodovali, tukaj v Sloveniji pa se mi non stop nekaj dogaja - v osmih letih dvakrat denarnico ukradli, avto namerno opraskali večkrat, hudo obrekljive sodelavke v službi, v stanovanje vlomili, v trgovini vrnili premalo denarja, na cesti ostaneš brez pomoči  ... (ko je imelo moje kolo predrto gumo in sem zato šla peš, so se mi nekateri na cesti, ki so bili z avtom, prav dobesedno privoščljivo režali in se drli, da bodo imeli luknjo tudi moji čevlji - češ da bodo znucani od hoje).

In to mi gre na živce.