Kaj počnete ? - 4.del

Skoraj šest let sva skupaj, zadnja tri leta in pol (sigurno pa še leto ali dve) pa sva na daljavo. Sem se že navadila, tako da ni panike. Je pa hudo na momente, sploh ko sem totalno down (kot ene par dni nazaj) pa ni nobenga, ki bi me objel ali mi brisal solzice s svojo ramo
Prvi dve leti sva se videla res samo poleti in za novo leto, obiskala sem ga samo enkrat, za tri dni, ko sem bila ravno v Ameriki. Zdaj, ko je v Evropi pa je sploh kul, ker se veliko več vidiva, ker se mu za par dni že skoraj splača priti domov. Je pa res, da to ni za vsakega
Ja, ko pride je pa noro fajn
Najhujše pri tej stvari so čustvena nihanja, to me še najbolj ubija. Ni ravnovesja, ampak vsake toliko časa en BUM navzgor, solzice sreče, lubčki, objemi, seks, čez par dni pa TRESK dol, potem sledijo meseci, ko moraš vse odklopit, da te ne zžgečka (pardon ) preveč. No, ampak kot sem že rekla - sem se navadila, zato je vse to že ful lažje.

J.Lo, tole bi mogle predebatirat. Pomoje si ena redkih, ki razume

Če bi bila z njim, preden je odšel, le kak mesec, verjetno ne bi pristala na to, oz. bi se hitro končalo. Ker sva bila skupaj več kot dve leti, sva se že ful dobro poznala, se štekala, se prilagodila itd. Preden je šel sva se vse zmenila - če se zaljubi, ali karkoli drugega, naj me ne nateguje, naj pove in mi pusti živeti. Predvsem pa sebe prepričujem s tem, da kdo mi pa lahko da garancijo, da bi bla še zdaj skupaj, če bi ostal doma. Ali pa - kdo mi lahko garantira, da bom našla boljšega (on mi je res ful vredu v vseh pogledih). Konec koncev pa nimam potrebe po letanju za tipi v raznih lokalih. Rajš mam njega, ki mi je d best človek, najboljši prijatelj, najlepši tip ever itd., tolk pa tolk kilometrov stran, kot pa enga kretena za vratom.